Page 47 - Turistična podjetja in pandemija covida-19
P. 47
Socialni turizem in trajnost v turizmu v času covida-19
upravičencev je mehanizem turističnih bonov pravičen do celotne popu-
lacije rezidentov Slovenije in tako skladen s trajnostnim načelom pravič-
nosti; vsi, vključeni v sistem, pridobijo dodatna finančna sredstva, na-
menjena turistični potrošnji, s čimer se pomembno povečujeta njihovo
blagostanje in kakovost življenja (Diekmann in McCabe, 2013; Smith in
Diekmann, 2017).
Z vidika ponudbe pa program turističnih bonov lahko razumemo zno-
traj stimulativnega modela socialnega turizma, ki predstavlja enega iz-
med štirih veljavnih modelov evropskega socialnega turizma (Minnaert
idr., 2013b). Za programe socialnega turizma v okviru stimulativnega mo-
dela je značilno, da se osredotočajo na gostitelje oziroma na stimulacijo
turistične potrošnje, ki naj bi gostujočim destinacijam, zlasti v času upada
turističnega povpraševanja (npr. v izvensezonskem obdobju ali obdobju
gospodarske krize), prinesla želene ekonomske koristi in s tem tudi pri-
spevala k večji ekonomski trajnosti v turizmu (Minnaert idr., 2013a).
Turistični boni, izdani leta 2020 (z i u o o pe, 2020), pa v kontekstu
zagotavljanja večje ekonomske trajnosti in trajnostnega načela pravič-
nosti (Baumgartner, 2012) k izboljšanju gospodarskega položaja vseh
gostinsko-turističnih ponudnikov niso prispevali v enaki meri; ukrepi
omenjenega interventnega zakona so namreč zajeli le nastanitvene obrate
– hotele, počitniške domove in letovišča, turistične sobodajalce, turi-
stične kmetije, planinske domove, mladinska prenočišča in avtokampe
–, njihovo unovčevanje pa je bilo možno samo za plačilo nastanitve ali
nastanitve z zajtrkom. Ostali ponudniki turističnih storitev so bili iz me-
hanizma izključeni, kar je bila tudi največja kritika tega interventnega
zakona. V okviru mnenja Za bolj trajnostni turizem za mesta in regije
e u, ki ga je pripravil Evropski odbor regij (b. l.), je namreč izpostavljeno,
da je tudi številnim drugim sektorjem »turističnega ekosistema«, ki za-
jemajo stanovanja, promet, gostinstvo, kulturo, šport in prosti čas ter
storitve organizatorjev potovanj, prav tako potrebno pomagati pri okre-
vanju od posledic zadnje zdravstvene krize. Omenjeno pomanjkljivost
turističnih bonov 2020 so deloma popravili turistični boni 2021, kjer se
je obseg vključenih ponudnikov storitev, pri katerih se lahko unovči tu-
ristične bone, razširil na ponudnike gostinskih, turističnih, športnih in
kulturnih storitev (z iu p g t, 2021). Z vidika turističnih ponudnikov je to-
rej b on21 inkluzivnejši in pravičnejši ter kot tak pomembneje prispeva
k večji socialno-ekonomski trajnosti v turizmu.
Namen obeh interventnih zakonov (z i u o ope, 2020, 35. člen; z i u -
p g t, 2021) je bil torej z ukrepom turističnih bonov pomagati turistič-
47
upravičencev je mehanizem turističnih bonov pravičen do celotne popu-
lacije rezidentov Slovenije in tako skladen s trajnostnim načelom pravič-
nosti; vsi, vključeni v sistem, pridobijo dodatna finančna sredstva, na-
menjena turistični potrošnji, s čimer se pomembno povečujeta njihovo
blagostanje in kakovost življenja (Diekmann in McCabe, 2013; Smith in
Diekmann, 2017).
Z vidika ponudbe pa program turističnih bonov lahko razumemo zno-
traj stimulativnega modela socialnega turizma, ki predstavlja enega iz-
med štirih veljavnih modelov evropskega socialnega turizma (Minnaert
idr., 2013b). Za programe socialnega turizma v okviru stimulativnega mo-
dela je značilno, da se osredotočajo na gostitelje oziroma na stimulacijo
turistične potrošnje, ki naj bi gostujočim destinacijam, zlasti v času upada
turističnega povpraševanja (npr. v izvensezonskem obdobju ali obdobju
gospodarske krize), prinesla želene ekonomske koristi in s tem tudi pri-
spevala k večji ekonomski trajnosti v turizmu (Minnaert idr., 2013a).
Turistični boni, izdani leta 2020 (z i u o o pe, 2020), pa v kontekstu
zagotavljanja večje ekonomske trajnosti in trajnostnega načela pravič-
nosti (Baumgartner, 2012) k izboljšanju gospodarskega položaja vseh
gostinsko-turističnih ponudnikov niso prispevali v enaki meri; ukrepi
omenjenega interventnega zakona so namreč zajeli le nastanitvene obrate
– hotele, počitniške domove in letovišča, turistične sobodajalce, turi-
stične kmetije, planinske domove, mladinska prenočišča in avtokampe
–, njihovo unovčevanje pa je bilo možno samo za plačilo nastanitve ali
nastanitve z zajtrkom. Ostali ponudniki turističnih storitev so bili iz me-
hanizma izključeni, kar je bila tudi največja kritika tega interventnega
zakona. V okviru mnenja Za bolj trajnostni turizem za mesta in regije
e u, ki ga je pripravil Evropski odbor regij (b. l.), je namreč izpostavljeno,
da je tudi številnim drugim sektorjem »turističnega ekosistema«, ki za-
jemajo stanovanja, promet, gostinstvo, kulturo, šport in prosti čas ter
storitve organizatorjev potovanj, prav tako potrebno pomagati pri okre-
vanju od posledic zadnje zdravstvene krize. Omenjeno pomanjkljivost
turističnih bonov 2020 so deloma popravili turistični boni 2021, kjer se
je obseg vključenih ponudnikov storitev, pri katerih se lahko unovči tu-
ristične bone, razširil na ponudnike gostinskih, turističnih, športnih in
kulturnih storitev (z iu p g t, 2021). Z vidika turističnih ponudnikov je to-
rej b on21 inkluzivnejši in pravičnejši ter kot tak pomembneje prispeva
k večji socialno-ekonomski trajnosti v turizmu.
Namen obeh interventnih zakonov (z i u o ope, 2020, 35. člen; z i u -
p g t, 2021) je bil torej z ukrepom turističnih bonov pomagati turistič-
47
