Page 453 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 453
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
izkušenj s poučevanjem solfeggia, harmonije in kontrapunkta, je po slovenski
osamosvojitvi, zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer ter pri-
manjkljaja učbenikov za harmonijo in kontrapunkt v slovenskem jeziku, za-
čel pripravljati lastna. Leta 1999 je v posodobljeni verziji izdal učbenik Glas
beni stavek: kontrapunkt, ki še danes predstavlja temeljno učno gradivo na
srednješolski ravni glasbenega izobraževanja. V primerjavi s Škerjančevimi
učnimi gradivi, ki večkrat vnašajo nejasne formulacije pravil kontrapunkta
in dvoumno uporabo terminoloških izrazov, Osredkar uporablja zelo jasne
definicije na temelju izkristalizirane in razumljive terminologije.
V primerjavi s predmetoma harmonija in kontrapunkt se je področje
oblikoslovja najpočasneje razvijalo. Predmet oblikoslovje je bil sestavni del
predmetnikov in učnih načrtov že ob ustanovitvi državnega konservatori-
ja leta 1926, medtem ko je prvo učno gradivo za ta predmet pripravil Slav-
ko Osterc. Priročnik za glasbeno oblikoslovje, katerega letnica nastanka ni
znana in ga je izdala Glasbena akademija, je bilo prvo učno gradivo za obli-
koslovje na Slovenskem. Tendence po objavi učbenika za oblikoslovje sicer
izhajajo že iz leta 1928, ko je slovenski skladatelj in razgledan glasbeni te-
oretik Srečko Koporc zasnoval učbenik O glasbenih oblikah, kasneje pa je
pripravil še štiri učbenike z naslovi Glasbeno oblikoslovje, Ciklične oblike,
Nauk o glasbenih oblikah, Tema z variacijami, ki pa nikoli niso bili izda-
ni. Dolgoletno umanjkanje učbeniških gradiv za področje oblikoslovja tra-
ja vse do 60-ih let 20. stoletja, ko je bil leta 1961 izdan učbenik Razvoj glasbe
– glasbene oblike, v soavtorstvu Vilka Ukmarja in Slavka Mihelčiča. Ker je
slednji skromno obravnaval gradnike oblikoslovja, saj je bil namenjen viš-
jim razredom osnovne šole, je slednjo vrzel zapolnil Lucijan M. Škerjanc,
ko je pet let kasneje izdal učbenik Oblikoslovje (1966). Škerjančevo Obliko
slovje, ki je leta 1991 doživelo ponatis, predstavlja pomemben korak v razvo-
ju slednjega področja, saj je to prvo celovito učno gradivo po Priročniku za
oblikoslovje avtorja Slavka Osterca. To je bilo edino učno gradivo za obli-
koslovje vse do leta 2009, ko je skladateljica in glasbena pedagoginja Larisa
Vrhunc izdala Glasbeni stavek: oblikoslovje.
Od ustanovitve glasbene šole pri Glasbeni matici v Ljubljani do Aka-
demije za glasbo ugotavljamo, da je bil razvoj področja harmonija bogatej-
ši in plodnejši v primerjavi s področjema kontrapunkt in oblikoslovje. V
30-ih letih 20. stoletja opazimo porast izdaj učnih gradiv za predmet har-
monija, ki se je nadaljeval tudi v obdobju 40-ih let z Osterčevim (1941) in
Škerjančevim (1942) učnim gradivom. Prvi učbenik za področje harmo-
nije in kontrapunkta avtorja Antona Foersterja iz leta 1881, ki doživi svo-
451
izkušenj s poučevanjem solfeggia, harmonije in kontrapunkta, je po slovenski
osamosvojitvi, zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer ter pri-
manjkljaja učbenikov za harmonijo in kontrapunkt v slovenskem jeziku, za-
čel pripravljati lastna. Leta 1999 je v posodobljeni verziji izdal učbenik Glas
beni stavek: kontrapunkt, ki še danes predstavlja temeljno učno gradivo na
srednješolski ravni glasbenega izobraževanja. V primerjavi s Škerjančevimi
učnimi gradivi, ki večkrat vnašajo nejasne formulacije pravil kontrapunkta
in dvoumno uporabo terminoloških izrazov, Osredkar uporablja zelo jasne
definicije na temelju izkristalizirane in razumljive terminologije.
V primerjavi s predmetoma harmonija in kontrapunkt se je področje
oblikoslovja najpočasneje razvijalo. Predmet oblikoslovje je bil sestavni del
predmetnikov in učnih načrtov že ob ustanovitvi državnega konservatori-
ja leta 1926, medtem ko je prvo učno gradivo za ta predmet pripravil Slav-
ko Osterc. Priročnik za glasbeno oblikoslovje, katerega letnica nastanka ni
znana in ga je izdala Glasbena akademija, je bilo prvo učno gradivo za obli-
koslovje na Slovenskem. Tendence po objavi učbenika za oblikoslovje sicer
izhajajo že iz leta 1928, ko je slovenski skladatelj in razgledan glasbeni te-
oretik Srečko Koporc zasnoval učbenik O glasbenih oblikah, kasneje pa je
pripravil še štiri učbenike z naslovi Glasbeno oblikoslovje, Ciklične oblike,
Nauk o glasbenih oblikah, Tema z variacijami, ki pa nikoli niso bili izda-
ni. Dolgoletno umanjkanje učbeniških gradiv za področje oblikoslovja tra-
ja vse do 60-ih let 20. stoletja, ko je bil leta 1961 izdan učbenik Razvoj glasbe
– glasbene oblike, v soavtorstvu Vilka Ukmarja in Slavka Mihelčiča. Ker je
slednji skromno obravnaval gradnike oblikoslovja, saj je bil namenjen viš-
jim razredom osnovne šole, je slednjo vrzel zapolnil Lucijan M. Škerjanc,
ko je pet let kasneje izdal učbenik Oblikoslovje (1966). Škerjančevo Obliko
slovje, ki je leta 1991 doživelo ponatis, predstavlja pomemben korak v razvo-
ju slednjega področja, saj je to prvo celovito učno gradivo po Priročniku za
oblikoslovje avtorja Slavka Osterca. To je bilo edino učno gradivo za obli-
koslovje vse do leta 2009, ko je skladateljica in glasbena pedagoginja Larisa
Vrhunc izdala Glasbeni stavek: oblikoslovje.
Od ustanovitve glasbene šole pri Glasbeni matici v Ljubljani do Aka-
demije za glasbo ugotavljamo, da je bil razvoj področja harmonija bogatej-
ši in plodnejši v primerjavi s področjema kontrapunkt in oblikoslovje. V
30-ih letih 20. stoletja opazimo porast izdaj učnih gradiv za predmet har-
monija, ki se je nadaljeval tudi v obdobju 40-ih let z Osterčevim (1941) in
Škerjančevim (1942) učnim gradivom. Prvi učbenik za področje harmo-
nije in kontrapunkta avtorja Antona Foersterja iz leta 1881, ki doživi svo-
451
