Page 448 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 448
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
gorijanski koral, organum, motet, madrigal, kantata, maša, recitativ, arija,
oratorij, opera in opereta). Čeprav učno gradivo skromno vključuje prikaz
praktičnih primerov obravnavanih gradnikov oblikoslovja in vnaša ter-
minologijo, ki se razlikuje od sodobne terminologije, predstavlja Osterčev
Priročnik za glasbeno oblikoslovje eno prvih učnih gradiv za oblikoslovje
na Slovenskem. Glede na dejstvo, da je bil predmet oblikoslovje del pred-
metnika državnega konservatorija (1926), se prvi učbenik za slednji pred-
met pojavi relativno pozno. Pri tem moramo poudariti, da je v tem obdobju
slovenski skladatelj in razgledan glasbeni teoretik Srečko Koporc (1900–
1965) pisal teoretične razprave o kompoziciji, orkestraciji, fugi in posvetil
posebno pozornost področju oblikoslovja. Leta 1928 je Koporc zasnoval uč-
benik O glasbenih oblikah. Tega je ponudil v odkup Glasbeni matici, ki ga
je prepoznala za pomembno in potrebno učno gradivo, ampak ga ni niko-
li izdala zaradi finančne stiske.44 Koporc, ki se je zgledoval pri pomembnih
evropskih teoretikih,45 je pripravljal štiri učbenike Glasbeno oblikoslovje,
Ciklične oblike, Nauk o glasbenih oblikah, Tema z variacijami, ki pa niko-
li niso bili objavljeni.46
Večji razmah v razvoju učnih gradiv za predmet glasbeno oblikoslov-
je nastopi v 60-ih letih 20. stoletja. Leta 1961 je izšel učbenik Razvoj glas
be – glasbene oblike, ki je nastal v soavtorstvu Vilka Ukmarja in Slavka
Mihelčiča in je bil namenjen višjim razredom osnovne šole, uporabljal pa
se je tudi kot interno gradivo v rokopisu na učiteljiščih že v letih 1952 in
1954. Slovenski skladatelj in muzikolog Vilko Ukmar (1905–1991), ki je bil
od leta 1934 do 1943 profesor glasbene zgodovine in estetike na državnem
konservatoriju, od leta 1948 do 1974 je deloval na Akademiji za glasbo v
Ljubljani in od 1962 do 1979 na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakul-
tete Univerze v Ljubljani, je prispeval prvi del učbenika Razvoj glasbe, v
katerem je obravnaval zgodovinska glasbena obdobja in njihove predstav-
nike. Drugi del učbenika Glasbene oblike pa je prispeval slovenski sklada-
telj, zborovodja in glasbeni pedagog Slavko Mihelčič (1912–2000), ki je pe-
dagoško deloval na klasični gimnaziji v Mariboru, glasbeni šoli Center v
Ljubljani, nazadnje pa je bil vse do upokojitve redni profesor na Pedagoški
fakulteti v Ljubljani.47 Avtor v tem delu obravnava gradnike na področju
44 Urška Šramel, »Glasbenoteoretski opus Srečka Koporca«, Muzikološki Zbornik 39,
št. 1–2 (2003): 115–6, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-LJG395BC.
45 Koter, Slovenska glasba, 125–6.
46 Grazio, »Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih«, 83.
47 Vilko Ukmar in Slavko Mihelčič, Razvoj glasbe in glasbene oblike (Ljubljana: Aktiv
profesorjev glasbe na učiteljišču, 1961), 54.
446
gorijanski koral, organum, motet, madrigal, kantata, maša, recitativ, arija,
oratorij, opera in opereta). Čeprav učno gradivo skromno vključuje prikaz
praktičnih primerov obravnavanih gradnikov oblikoslovja in vnaša ter-
minologijo, ki se razlikuje od sodobne terminologije, predstavlja Osterčev
Priročnik za glasbeno oblikoslovje eno prvih učnih gradiv za oblikoslovje
na Slovenskem. Glede na dejstvo, da je bil predmet oblikoslovje del pred-
metnika državnega konservatorija (1926), se prvi učbenik za slednji pred-
met pojavi relativno pozno. Pri tem moramo poudariti, da je v tem obdobju
slovenski skladatelj in razgledan glasbeni teoretik Srečko Koporc (1900–
1965) pisal teoretične razprave o kompoziciji, orkestraciji, fugi in posvetil
posebno pozornost področju oblikoslovja. Leta 1928 je Koporc zasnoval uč-
benik O glasbenih oblikah. Tega je ponudil v odkup Glasbeni matici, ki ga
je prepoznala za pomembno in potrebno učno gradivo, ampak ga ni niko-
li izdala zaradi finančne stiske.44 Koporc, ki se je zgledoval pri pomembnih
evropskih teoretikih,45 je pripravljal štiri učbenike Glasbeno oblikoslovje,
Ciklične oblike, Nauk o glasbenih oblikah, Tema z variacijami, ki pa niko-
li niso bili objavljeni.46
Večji razmah v razvoju učnih gradiv za predmet glasbeno oblikoslov-
je nastopi v 60-ih letih 20. stoletja. Leta 1961 je izšel učbenik Razvoj glas
be – glasbene oblike, ki je nastal v soavtorstvu Vilka Ukmarja in Slavka
Mihelčiča in je bil namenjen višjim razredom osnovne šole, uporabljal pa
se je tudi kot interno gradivo v rokopisu na učiteljiščih že v letih 1952 in
1954. Slovenski skladatelj in muzikolog Vilko Ukmar (1905–1991), ki je bil
od leta 1934 do 1943 profesor glasbene zgodovine in estetike na državnem
konservatoriju, od leta 1948 do 1974 je deloval na Akademiji za glasbo v
Ljubljani in od 1962 do 1979 na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakul-
tete Univerze v Ljubljani, je prispeval prvi del učbenika Razvoj glasbe, v
katerem je obravnaval zgodovinska glasbena obdobja in njihove predstav-
nike. Drugi del učbenika Glasbene oblike pa je prispeval slovenski sklada-
telj, zborovodja in glasbeni pedagog Slavko Mihelčič (1912–2000), ki je pe-
dagoško deloval na klasični gimnaziji v Mariboru, glasbeni šoli Center v
Ljubljani, nazadnje pa je bil vse do upokojitve redni profesor na Pedagoški
fakulteti v Ljubljani.47 Avtor v tem delu obravnava gradnike na področju
44 Urška Šramel, »Glasbenoteoretski opus Srečka Koporca«, Muzikološki Zbornik 39,
št. 1–2 (2003): 115–6, http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-LJG395BC.
45 Koter, Slovenska glasba, 125–6.
46 Grazio, »Terminologija v slovenskih glasbenih učbenikih«, 83.
47 Vilko Ukmar in Slavko Mihelčič, Razvoj glasbe in glasbene oblike (Ljubljana: Aktiv
profesorjev glasbe na učiteljišču, 1961), 54.
446
