Page 451 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 451
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
tentnih kadrov. Tako so v okviru konservatorija delovale različne šole, med
njimi tudi Šola za glasbeno teorijo, ki je zaobjemala predmete elementarna
teorija, harmonija, kontrapunkt in kompozicija. Nadaljnji korak v razvoju
predmetov harmonija in kontrapunkt se zgodi s podržavljenjem konserva-
torija leta 1926, ko so se po zaslugi tedanjega ravnatelja Mateja Hubada po-
sodobili učni načrti po zgledu zahodnih evropskih glasbenih konservato-
rijev. Predmet harmonija, ki je trajal dve leti, in predmet kontrapunkt, ki
je trajal eno leto, so morali obiskovati vsi učenci ob pouku inštrumenta ali
petja. Učni načrt za predmet harmonija je pripravil duhovnik, skladatelj
in glasbeni pedagog Stanko Premrl (1880–1965), ki je od ustanovitve kon-
servatorija (1919) dalje poučeval poleg orgel in oblikoslovja tudi harmoni-
jo. Premrl je imel mnogo pedagoških izkušenj, saj je ob orglah in kontra-
punktu poučeval harmonijo od leta 1909 na Orglarski šoli v Ljubljani, bil
ravnatelj šole in leto dni pred ustanovitvijo državnega konservatorija prip-
ravil podrobne učne načrte za vse predmete na omenjeni šoli, tudi za pred-
meta harmonija in kontrapunkt. Primanjkljaj učnih gradiv ga je spodbudil
k pripravi Skript za harmonijo, katerih letnica nastanka ni znana in pred-
videvamo, da so gradivo uporabljali tako učenci Orglarske šole v Ljubljani
kot konservatorija.
Čeprav sta bila predmeta harmonija in kontrapunkt del predmetnika
glasbene šole pri Glasbeni matici v Ljubljani od šolskega leta 1893/94 dalje,
predmet oblikoslovje pa je bil umeščen v predmetnik ob pojavu državnega
konservatorija, ugotavljamo, da se je področje harmonija hitreje in inten-
zivneje razvijalo kot ostali dve področji. Velik porast v razvoju učnih gradiv
za harmonijo izhaja iz 30-ih let 20. stoletja. Tedaj so učbenike za harmoni-
jo zasnovali glasbeni pedagogi in skladatelji, ki so poučevali glasbeneteore-
tične predmete v različnih glasbenih ustanovah na Slovenskem. To so bili
Vasilij Mirk, ki je pripravil Nauk o akordih (1932), Lucijan M. Škerjanc, ki je
pripravil Nauk o harmoniji leta 1934, in Emil Komel, ki je istega leta pripra-
vil učno gradivo Harmonija: združena s praktičnimi navodili za skladanje
glasbenega stavka. Vsi trije avtorji so podobno obravnavali tako glasbeno-
teoretične zakonitosti in pravila na področju harmonije ter poudarjali po-
men urjenja teh elementov s praktičnimi nalogami in igranjem na klavir.
Z ustanovitvijo Glasbene akademije so bili predmetniki in učni načrti
pripravljeni posebej za srednješolsko in visokošolsko raven izobraževanja.
Večja prenova predmetnikov in učnih načrtov se je zgodila leta 1946, ko se
je Glasbena akademija preimenovala v Akademijo za glasbo. Takrat so bili
posodobljeni tudi učni načrti za harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje, ki
449
tentnih kadrov. Tako so v okviru konservatorija delovale različne šole, med
njimi tudi Šola za glasbeno teorijo, ki je zaobjemala predmete elementarna
teorija, harmonija, kontrapunkt in kompozicija. Nadaljnji korak v razvoju
predmetov harmonija in kontrapunkt se zgodi s podržavljenjem konserva-
torija leta 1926, ko so se po zaslugi tedanjega ravnatelja Mateja Hubada po-
sodobili učni načrti po zgledu zahodnih evropskih glasbenih konservato-
rijev. Predmet harmonija, ki je trajal dve leti, in predmet kontrapunkt, ki
je trajal eno leto, so morali obiskovati vsi učenci ob pouku inštrumenta ali
petja. Učni načrt za predmet harmonija je pripravil duhovnik, skladatelj
in glasbeni pedagog Stanko Premrl (1880–1965), ki je od ustanovitve kon-
servatorija (1919) dalje poučeval poleg orgel in oblikoslovja tudi harmoni-
jo. Premrl je imel mnogo pedagoških izkušenj, saj je ob orglah in kontra-
punktu poučeval harmonijo od leta 1909 na Orglarski šoli v Ljubljani, bil
ravnatelj šole in leto dni pred ustanovitvijo državnega konservatorija prip-
ravil podrobne učne načrte za vse predmete na omenjeni šoli, tudi za pred-
meta harmonija in kontrapunkt. Primanjkljaj učnih gradiv ga je spodbudil
k pripravi Skript za harmonijo, katerih letnica nastanka ni znana in pred-
videvamo, da so gradivo uporabljali tako učenci Orglarske šole v Ljubljani
kot konservatorija.
Čeprav sta bila predmeta harmonija in kontrapunkt del predmetnika
glasbene šole pri Glasbeni matici v Ljubljani od šolskega leta 1893/94 dalje,
predmet oblikoslovje pa je bil umeščen v predmetnik ob pojavu državnega
konservatorija, ugotavljamo, da se je področje harmonija hitreje in inten-
zivneje razvijalo kot ostali dve področji. Velik porast v razvoju učnih gradiv
za harmonijo izhaja iz 30-ih let 20. stoletja. Tedaj so učbenike za harmoni-
jo zasnovali glasbeni pedagogi in skladatelji, ki so poučevali glasbeneteore-
tične predmete v različnih glasbenih ustanovah na Slovenskem. To so bili
Vasilij Mirk, ki je pripravil Nauk o akordih (1932), Lucijan M. Škerjanc, ki je
pripravil Nauk o harmoniji leta 1934, in Emil Komel, ki je istega leta pripra-
vil učno gradivo Harmonija: združena s praktičnimi navodili za skladanje
glasbenega stavka. Vsi trije avtorji so podobno obravnavali tako glasbeno-
teoretične zakonitosti in pravila na področju harmonije ter poudarjali po-
men urjenja teh elementov s praktičnimi nalogami in igranjem na klavir.
Z ustanovitvijo Glasbene akademije so bili predmetniki in učni načrti
pripravljeni posebej za srednješolsko in visokošolsko raven izobraževanja.
Večja prenova predmetnikov in učnih načrtov se je zgodila leta 1946, ko se
je Glasbena akademija preimenovala v Akademijo za glasbo. Takrat so bili
posodobljeni tudi učni načrti za harmonijo, kontrapunkt in oblikoslovje, ki
449
