Page 454 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 454
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
jo nadgradnjo v letu 1904, je dolgo obdobje zapolnjeval učna gradiva za po-
dročje kontrapunkta, in sicer vse do Škerjančevega učnega gradiva z letom
1944. Področje oblikoslovje je dobilo svoj prvi učbenik z avtorjem Slavkom
Ostercem v obdobju Glasbene akademije (nastanek ni znan), ki je dolga
leta samevalo vse dokler je Lucijan M. Škerjanc izdal celovito učno gradi-
vo Oblikoslovje leta 1966. Prav 60. leta 20. stoletja predstavljajo pomembno
prelomnico v razvoju tako harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja z iz-
dajanjem učbeniških gradiv Lucijana M. Škerjanca. Ob Oblikoslovju iz leta
1966 je avtor izdal posodobljeno Harmonijo leta 1962, pred tem pa Kontra
punkt in fugo (1952, 1956). Čeprav so v kasnejših obdobjih na področju har-
monije izdajali tudi drugi avtorji, kot sta bila, skladatelj, pianist in glasbeni
pedagog Pavel Šivic, ki je leta 1977 izdal Gradivo za študij generalnega basa,
in skladatelj Alojz Srebotnjak, ki je leta 1981 izdal Tonske lestvice v glasbi 20.
stoletja, so bila Škerjančeva učna gradiva za harmonijo in kontrapunkt ak-
tualna vse do 90-ih let 20. stoletja, medtem ko je bil njegov učbenik za obli-
koslovje aktualen vse do leta 2009.
Naslednji večji premik v razvoju harmonije in kontrapunkta opazi-
mo v 90-ih letih 20. stoletja z učbeniki Janeza Osredkarja. Slednji je prip-
ravil in izdal učbenike za harmonijo (1995 in 1997) in kontrapunkt (1990 in
1999) za srednješolsko izobraževanje, ki so še danes uporabni in aktualni.
Na visokošolski ravni sodobni predmetniki in učni načrti prav tako vklju-
čujejo predmete harmonija, kontrapunkt in analizo glasbenih oblik na vseh
študijskih smereh, s tem da se deleži obravnavanih vsebin in zahtevnostne
ravni obvladovanja posameznih disciplin glede na poklicne usmeritve raz-
likujejo. Učbeniška gradiva za obravnavane predmete so opredeljena znot-
raj učnih načrtov, med priporočeno literaturo zasledimo tudi učna gradiva
Lucijana M. Škerjanca, Janeza Osredkarja in drugih srbskih avtorjev. Pou-
dariti je potrebno, da danes nosilci obravnavanih predmetov na visokošol-
ski ravni pripravljajo tudi lastna interna učna gradiva, ki so diferencirana
za komponiste, pevce/inštrumentaliste in glasbene pedagoge in so dostop-
na na spletnih straneh.
V zaključku lahko zapišemo, da so vsa obravnavana predmetna pod-
ročja, kljub različnim tempom in intenziteti razvoja v posameznih obdob-
jih, vse do danes dosegla ustrezno raven na Slovenskem in so primerljiva z
nivojem standardov znanj v mednarodnem prostoru. Zlasti je opazen izje-
men napredek v razvoju slovenske glasbene terminologije tako na podro-
čju harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja. Zaradi nenehnega in stalne-
ga spreminjanja terminologije, ki je tesno povezana z glasbeno-izvajalsko
452
jo nadgradnjo v letu 1904, je dolgo obdobje zapolnjeval učna gradiva za po-
dročje kontrapunkta, in sicer vse do Škerjančevega učnega gradiva z letom
1944. Področje oblikoslovje je dobilo svoj prvi učbenik z avtorjem Slavkom
Ostercem v obdobju Glasbene akademije (nastanek ni znan), ki je dolga
leta samevalo vse dokler je Lucijan M. Škerjanc izdal celovito učno gradi-
vo Oblikoslovje leta 1966. Prav 60. leta 20. stoletja predstavljajo pomembno
prelomnico v razvoju tako harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja z iz-
dajanjem učbeniških gradiv Lucijana M. Škerjanca. Ob Oblikoslovju iz leta
1966 je avtor izdal posodobljeno Harmonijo leta 1962, pred tem pa Kontra
punkt in fugo (1952, 1956). Čeprav so v kasnejših obdobjih na področju har-
monije izdajali tudi drugi avtorji, kot sta bila, skladatelj, pianist in glasbeni
pedagog Pavel Šivic, ki je leta 1977 izdal Gradivo za študij generalnega basa,
in skladatelj Alojz Srebotnjak, ki je leta 1981 izdal Tonske lestvice v glasbi 20.
stoletja, so bila Škerjančeva učna gradiva za harmonijo in kontrapunkt ak-
tualna vse do 90-ih let 20. stoletja, medtem ko je bil njegov učbenik za obli-
koslovje aktualen vse do leta 2009.
Naslednji večji premik v razvoju harmonije in kontrapunkta opazi-
mo v 90-ih letih 20. stoletja z učbeniki Janeza Osredkarja. Slednji je prip-
ravil in izdal učbenike za harmonijo (1995 in 1997) in kontrapunkt (1990 in
1999) za srednješolsko izobraževanje, ki so še danes uporabni in aktualni.
Na visokošolski ravni sodobni predmetniki in učni načrti prav tako vklju-
čujejo predmete harmonija, kontrapunkt in analizo glasbenih oblik na vseh
študijskih smereh, s tem da se deleži obravnavanih vsebin in zahtevnostne
ravni obvladovanja posameznih disciplin glede na poklicne usmeritve raz-
likujejo. Učbeniška gradiva za obravnavane predmete so opredeljena znot-
raj učnih načrtov, med priporočeno literaturo zasledimo tudi učna gradiva
Lucijana M. Škerjanca, Janeza Osredkarja in drugih srbskih avtorjev. Pou-
dariti je potrebno, da danes nosilci obravnavanih predmetov na visokošol-
ski ravni pripravljajo tudi lastna interna učna gradiva, ki so diferencirana
za komponiste, pevce/inštrumentaliste in glasbene pedagoge in so dostop-
na na spletnih straneh.
V zaključku lahko zapišemo, da so vsa obravnavana predmetna pod-
ročja, kljub različnim tempom in intenziteti razvoja v posameznih obdob-
jih, vse do danes dosegla ustrezno raven na Slovenskem in so primerljiva z
nivojem standardov znanj v mednarodnem prostoru. Zlasti je opazen izje-
men napredek v razvoju slovenske glasbene terminologije tako na podro-
čju harmonije, kontrapunkta in oblikoslovja. Zaradi nenehnega in stalne-
ga spreminjanja terminologije, ki je tesno povezana z glasbeno-izvajalsko
452
