Page 449 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 449
harmonija, kontrapunkt in oblikoslovje od ustanovitve glasbene matice ...
oblikoslovja kot so motiv, tema, imitacija, kanon, enodelna, dvodelna in
trodelna pesemska oblika, princip variiranja ter predstavi glasbene obli-
ke fuga, rondo, suita, sonata, simfonija, koncert, kantata, oratorij, uvertu-
ra, opera, koračnica ter plesne oblike valček, polka, kolo in mazurka. Ker
je bil učbenik namenjen osnovnošolskim učencem, so bile obravnave na-
vedenih glasbenih oblik skromne, opisane v krajših odstavkih ali z enim
stavkom, njihove definicije pa so pogosto bile begajoče z uporabo nejas-
ne terminologije. Pri razlagi posameznih gradnikov je avtor izpostavljal le
njihovo oblikovno členjenje brez upoštevanja metrično-ritmične in melo-
dično-harmonske strukture ali ponazoritve značilnih ritmičnih elemen-
tov obravnavanih plesnih glasbenih oblik. Do omenjenih pomanjkljivosti
je bil kritičen tudi Lucijan M. Škerjanc v učbeniku Oblikoslovje, ki ga je iz-
dal pet let kasneje, leta 1966.
Lucijan M. Škerjanc, ki je tedaj deloval na Akademiji za glasbo v Lju-
bljani in bil ena najpomembnejših glasbenih osebnosti v slovenskem pro-
storu, je prav v petdesetih in šestdesetih letih odigral pomembno vlogo na
področju objavljanja učbeniških gradiv za harmonijo, kontrapunkt in obli-
koslovje. Leta 1952 je izdal učbenik Kontrapunkt in fuga, ki je doživel nad-
gradnjo in posodobitev leta 1956, leta 1962 je izdal učbenik Harmonija in
leta 1966 učbenik Oblikoslovje. Učbenik Oblikoslovje iz leta 1966 je nastal
na temelju avtorjevih dolgoletnih pedagoških izkušenj in zaradi umanj-
kanja tovrstnih gradiv za slednji predmet. V primerjavi z učbenikom Ra
zvoj glasbe – glasbene oblike, avtorjev Vilka Ukmarja in Slavka Mihelčiča,
avtor nekoliko bolj poglobljeno obravnava oblikovne gradnike in na ne-
katerih praktičnih primerih predstavlja pristope k analizi glasbenih oblik
iz glasbene literature. Učbenik uvodoma obravnava temeljne gradnike, od
motiva kot najkrajša glasbena misel z izrazito ritmično, melodično in har-
monsko strukturo do stavka in periode, v nadaljevanju so obravnavane vo-
kalne oblike (gregorijanski koral, motet, madrigal, kanon, frottola, villa-
nella, canzonetta idr.) in inštrumentalne glasbene oblike (variacije, rondo,
sonata, suita, ljudski plesi slovanskih in evropskih narodov) ter vokalno-
-inštrumentalne oblike (kantata, oratorij, maša, pasijon, opera). Škerjanc je
pri razlagi oblikovnih gradnikov izhajal iz glasbenih del iz obdobja baroka
(Bach) in klasicizma (Mozart, Beethoven), saj je menil, da
[...] se mora oblikoslovje vsaj kot učna tvarina omejevati na sploš
no doslej veljavne, tako rekoč klasične oblike ter smatrati vsakršne
447
oblikoslovja kot so motiv, tema, imitacija, kanon, enodelna, dvodelna in
trodelna pesemska oblika, princip variiranja ter predstavi glasbene obli-
ke fuga, rondo, suita, sonata, simfonija, koncert, kantata, oratorij, uvertu-
ra, opera, koračnica ter plesne oblike valček, polka, kolo in mazurka. Ker
je bil učbenik namenjen osnovnošolskim učencem, so bile obravnave na-
vedenih glasbenih oblik skromne, opisane v krajših odstavkih ali z enim
stavkom, njihove definicije pa so pogosto bile begajoče z uporabo nejas-
ne terminologije. Pri razlagi posameznih gradnikov je avtor izpostavljal le
njihovo oblikovno členjenje brez upoštevanja metrično-ritmične in melo-
dično-harmonske strukture ali ponazoritve značilnih ritmičnih elemen-
tov obravnavanih plesnih glasbenih oblik. Do omenjenih pomanjkljivosti
je bil kritičen tudi Lucijan M. Škerjanc v učbeniku Oblikoslovje, ki ga je iz-
dal pet let kasneje, leta 1966.
Lucijan M. Škerjanc, ki je tedaj deloval na Akademiji za glasbo v Lju-
bljani in bil ena najpomembnejših glasbenih osebnosti v slovenskem pro-
storu, je prav v petdesetih in šestdesetih letih odigral pomembno vlogo na
področju objavljanja učbeniških gradiv za harmonijo, kontrapunkt in obli-
koslovje. Leta 1952 je izdal učbenik Kontrapunkt in fuga, ki je doživel nad-
gradnjo in posodobitev leta 1956, leta 1962 je izdal učbenik Harmonija in
leta 1966 učbenik Oblikoslovje. Učbenik Oblikoslovje iz leta 1966 je nastal
na temelju avtorjevih dolgoletnih pedagoških izkušenj in zaradi umanj-
kanja tovrstnih gradiv za slednji predmet. V primerjavi z učbenikom Ra
zvoj glasbe – glasbene oblike, avtorjev Vilka Ukmarja in Slavka Mihelčiča,
avtor nekoliko bolj poglobljeno obravnava oblikovne gradnike in na ne-
katerih praktičnih primerih predstavlja pristope k analizi glasbenih oblik
iz glasbene literature. Učbenik uvodoma obravnava temeljne gradnike, od
motiva kot najkrajša glasbena misel z izrazito ritmično, melodično in har-
monsko strukturo do stavka in periode, v nadaljevanju so obravnavane vo-
kalne oblike (gregorijanski koral, motet, madrigal, kanon, frottola, villa-
nella, canzonetta idr.) in inštrumentalne glasbene oblike (variacije, rondo,
sonata, suita, ljudski plesi slovanskih in evropskih narodov) ter vokalno-
-inštrumentalne oblike (kantata, oratorij, maša, pasijon, opera). Škerjanc je
pri razlagi oblikovnih gradnikov izhajal iz glasbenih del iz obdobja baroka
(Bach) in klasicizma (Mozart, Beethoven), saj je menil, da
[...] se mora oblikoslovje vsaj kot učna tvarina omejevati na sploš
no doslej veljavne, tako rekoč klasične oblike ter smatrati vsakršne
447
