Page 452 - Weiss, Jernej, ur./ed. 2023. Glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo ▪︎ Music societies in the long 19th century: Between amateur and professional culture. Koper/Ljubljana: Založba Univerze na Primorskem in Festival Ljubljana. Studia musicologica Labacensia, 6
P. 452
glasbena društva v dolgem 19. stoletju: med ljubiteljsko in profesionalno kulturo
so bili obvezni dopolnilni predmeti in so opredeljevali različno število let
izobraževanja za bodoče komponiste in dirigente, pevce, inštrumentaliste
in glasbene pedagoge. V začetnem obdobju delovanja Glasbene akademije
lahko opazimo nadaljevanje v pripravah učnih gradiv za predmet harmo-
nija. Izjemno ploden na področju objavljanja učnih gradiv za harmonijo je
bil skladatelj in glasbeni pedagog Lucijan M. Škerjanc. Škerjanc, ki je leta
1934 objavil učbenik Nauk o harmoniji, je slednjega kar dvakrat posodobil,
in sicer v letih 1942 in 1962, z objavo učbenika Harmonija. Pred Škerjančevo
Harmonijo iz leta 1942 je eno leto prej učno gradivo Kromatika in modulaci
ja (1941) pripravil skladatelj in glasbeni pedagog Slavko Osterc, ki ni bilo iz-
dano. Učni gradivi omenjenih skladateljev, ki sta nastali v obdobju delova-
nja Glasbene akademije, odražata različne pristope na področju obravnave
harmonije, saj je bil Škerjanc zavezan tradicionalnim kompozicijskim pri-
jemom, Osterc pa je prisegal na sodobne evropske kompozicijske pristope.
Kljub temu sta učni gradivi pomembni v nadaljnjem razvoju harmonije, še
posebej Osterčev učbenik, ki je vnesel svežino in inovativne pristope z bo-
gatimi in pestrimi možnostmi uporabe harmonskih prijemov z upošteva-
njem glasbeno-estetskega in slogovnega loka.
Čeprav težnje po razvoju področja kontrapunkt izvirajo iz leta 1881,
ko je Anton Foerster pripravil svoj prvi učbenik, v katerem je obravnaval
tako področje harmonije in kontrapunkta, in ga leta 1904 posodobil z pri-
pravo učbenika Harmonija in kontrapunkt, v katerem je bil večji poudarek
na obravnavi kontrapunkta, se je slednje področje v primerjavi s harmo-
nijo bistveno počasneje razvijalo. Foersterjeva učbenika predstavljata po-
membno prelomnico v razvoju harmonije in kontrapunkta, saj z njima av-
tor postavi temelje v razvoju glasbene terminologije, katero so povzemali
avtorji učbenikov v kasnejših obdobjih. Učbeniki za področje kontrapun-
kta so bili vse do druge svetovne vojne zelo skromno zastopani. V obdob-
ju Glasbene akademije je slednjo vrzel deloma zapolnil skladatelj in glas-
beni pedagog Lucijan M. Škerjanc, ki je ob harmoniji in drugih predmetih
poučeval tudi kontrapunkt in zaradi pomanjkanja učnih gradiv pripravil
Nauk o kontrapunktu leta 1944, ki je doživel posodobitev v letih 1952 in
1956 z objavo monografije Kontrapunkt in fuga. Vse do 90-ih let 20. stoletja
je bilo Škerjančevo učno gradivo temeljno pri predmetu kontrapunkt. Po-
noven korak v razvoju slednjega področja pa se dogodi z letom 1990, ko je
skladatelj, organist in glasbeni pedagog Janez Osredkar izdal drobno knji-
žico Kontrapunkt – strogi stavek. Janez Osredkar (1944), ki je imel kot dolgole-
tni profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani mnogo pedagoških
450
so bili obvezni dopolnilni predmeti in so opredeljevali različno število let
izobraževanja za bodoče komponiste in dirigente, pevce, inštrumentaliste
in glasbene pedagoge. V začetnem obdobju delovanja Glasbene akademije
lahko opazimo nadaljevanje v pripravah učnih gradiv za predmet harmo-
nija. Izjemno ploden na področju objavljanja učnih gradiv za harmonijo je
bil skladatelj in glasbeni pedagog Lucijan M. Škerjanc. Škerjanc, ki je leta
1934 objavil učbenik Nauk o harmoniji, je slednjega kar dvakrat posodobil,
in sicer v letih 1942 in 1962, z objavo učbenika Harmonija. Pred Škerjančevo
Harmonijo iz leta 1942 je eno leto prej učno gradivo Kromatika in modulaci
ja (1941) pripravil skladatelj in glasbeni pedagog Slavko Osterc, ki ni bilo iz-
dano. Učni gradivi omenjenih skladateljev, ki sta nastali v obdobju delova-
nja Glasbene akademije, odražata različne pristope na področju obravnave
harmonije, saj je bil Škerjanc zavezan tradicionalnim kompozicijskim pri-
jemom, Osterc pa je prisegal na sodobne evropske kompozicijske pristope.
Kljub temu sta učni gradivi pomembni v nadaljnjem razvoju harmonije, še
posebej Osterčev učbenik, ki je vnesel svežino in inovativne pristope z bo-
gatimi in pestrimi možnostmi uporabe harmonskih prijemov z upošteva-
njem glasbeno-estetskega in slogovnega loka.
Čeprav težnje po razvoju področja kontrapunkt izvirajo iz leta 1881,
ko je Anton Foerster pripravil svoj prvi učbenik, v katerem je obravnaval
tako področje harmonije in kontrapunkta, in ga leta 1904 posodobil z pri-
pravo učbenika Harmonija in kontrapunkt, v katerem je bil večji poudarek
na obravnavi kontrapunkta, se je slednje področje v primerjavi s harmo-
nijo bistveno počasneje razvijalo. Foersterjeva učbenika predstavljata po-
membno prelomnico v razvoju harmonije in kontrapunkta, saj z njima av-
tor postavi temelje v razvoju glasbene terminologije, katero so povzemali
avtorji učbenikov v kasnejših obdobjih. Učbeniki za področje kontrapun-
kta so bili vse do druge svetovne vojne zelo skromno zastopani. V obdob-
ju Glasbene akademije je slednjo vrzel deloma zapolnil skladatelj in glas-
beni pedagog Lucijan M. Škerjanc, ki je ob harmoniji in drugih predmetih
poučeval tudi kontrapunkt in zaradi pomanjkanja učnih gradiv pripravil
Nauk o kontrapunktu leta 1944, ki je doživel posodobitev v letih 1952 in
1956 z objavo monografije Kontrapunkt in fuga. Vse do 90-ih let 20. stoletja
je bilo Škerjančevo učno gradivo temeljno pri predmetu kontrapunkt. Po-
noven korak v razvoju slednjega področja pa se dogodi z letom 1990, ko je
skladatelj, organist in glasbeni pedagog Janez Osredkar izdal drobno knji-
žico Kontrapunkt – strogi stavek. Janez Osredkar (1944), ki je imel kot dolgole-
tni profesor na Srednji glasbeni in baletni šoli v Ljubljani mnogo pedagoških
450
