Page 17 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 17
uvod
jih moramo opazovati v primerjavi s sočasnimi pojmovanji drugih človeš-
kih ras ter nam najbližjih živali – opic. Povezava, ki v srednjem veku sicer ni
tako pomembna, vendar iz nje izhajajo zgodnjenovoveška dojemanja, ko se
je z vpeljavo konceptov kulturne evolucije gledalo na prebivalce Novega sve-
ta kot na ilustracijo naše kulturne preteklosti, z vpeljavo konceptov biološke
evolucije pa so bili naši predniki vrinjeni na mesto med nami ter nam naj-
bolj podobnimi opicami.
Torej, v devetih esejih gre za razpravo o prikazu (skoraj) človeške podo-
be, ki se ni spreminjala, v različne smeri je nihal le njen metaforični pomen.
Podobe, ki je še danes tako močno zakoreninjena v naš svet predstav, da jo
lahko obravnavamo zgolj v obliki zgodovinske študije ter upamo, da bomo s
prenosom v sfero zgodovinskega zmogli ustvariti in prikazati distanco med
preteklostjo ter sedanjimi uporabami iste podobe. Podobe naših prednikov
so hkrati resnične in imaginarne, so neraziskane in prilastljive, predvsem pa
so rekonstrukcije in kot take priložnost za prosto pot domišljiji, vendar z ome-
jitvami znanstvenega vedenja v določenem trenutku. Da bi razumeli recepci-
jo podob, moramo zraven njih samih razširiti opazovanje tudi na družbeni in
znanstveni kontekst, v katerem so nastale. Iz metodologije sodobne zgodovi-
ne znanosti se moramo zavedati, da je za ilustracijo in razumevanje podobe
nemogoče opazovati zgolj zgodovino arheologije ter antropologije v pozitivi-
stični tradiciji, ampak je treba predstaviti mehaniko legitimizacije znanstve-
nih trditev, ki se odražajo v upodobitvah, ter jo umestiti kot institucionaliza-
cijo znanstvenih trditev v okvirih struktur znanosti (zakonodaje, strokovnih
društev ...) in v ozadju kognitivnih predpostavk znanstvenikov, ki določajo,
do katere mere je možna verjetnost znanstvenih trditev ter do kod prevladuje
vpliv obstoječih epistemologij (Murray 1995, 58).
V pričujočem delu se bomo za ilustracijo podobe, ki igra osrednjo vlo-
go, posvetili zgodovinskemu razvoju arheologije in antropologije kot znan-
stvenih ved, ki sta bili formirani v zadnjih štirih do dveh stoletjih ter nam da-
nes nudita referenčne okvirje za pojasnitve ter rekonstrukcije življenja v daljni
preteklosti. Že v svoji osnovi obe vedi temeljita na predpostavki, da so zgo-
dnji pripadniki človeškega pokolenja vsi izumrli, tako tudi njihovo obnašanje
in prilagoditve. Njihovi zobje in kosti, orodja in ostanki aktivnosti so odkriti
v fragmentiranem stanju ter velikokrat premaknjeni iz originalnih konteks-
tov, v katerih so se nahajali, kar posledično zmanjšuje njihovo interpretativno
zmožnost. Zaradi redkosti in medijske pozornosti, ki kasneje kroji finančni
priliv sredstev za raziskave, se antropologi in arheologi danes trudijo svoja še
tako fragmentarna odkritja predstaviti v strokovnih publikacijah ter tudi na
naslovnicah poljudnoznanstvenih revij in v televizijskih programih. Upodo-
17
jih moramo opazovati v primerjavi s sočasnimi pojmovanji drugih človeš-
kih ras ter nam najbližjih živali – opic. Povezava, ki v srednjem veku sicer ni
tako pomembna, vendar iz nje izhajajo zgodnjenovoveška dojemanja, ko se
je z vpeljavo konceptov kulturne evolucije gledalo na prebivalce Novega sve-
ta kot na ilustracijo naše kulturne preteklosti, z vpeljavo konceptov biološke
evolucije pa so bili naši predniki vrinjeni na mesto med nami ter nam naj-
bolj podobnimi opicami.
Torej, v devetih esejih gre za razpravo o prikazu (skoraj) človeške podo-
be, ki se ni spreminjala, v različne smeri je nihal le njen metaforični pomen.
Podobe, ki je še danes tako močno zakoreninjena v naš svet predstav, da jo
lahko obravnavamo zgolj v obliki zgodovinske študije ter upamo, da bomo s
prenosom v sfero zgodovinskega zmogli ustvariti in prikazati distanco med
preteklostjo ter sedanjimi uporabami iste podobe. Podobe naših prednikov
so hkrati resnične in imaginarne, so neraziskane in prilastljive, predvsem pa
so rekonstrukcije in kot take priložnost za prosto pot domišljiji, vendar z ome-
jitvami znanstvenega vedenja v določenem trenutku. Da bi razumeli recepci-
jo podob, moramo zraven njih samih razširiti opazovanje tudi na družbeni in
znanstveni kontekst, v katerem so nastale. Iz metodologije sodobne zgodovi-
ne znanosti se moramo zavedati, da je za ilustracijo in razumevanje podobe
nemogoče opazovati zgolj zgodovino arheologije ter antropologije v pozitivi-
stični tradiciji, ampak je treba predstaviti mehaniko legitimizacije znanstve-
nih trditev, ki se odražajo v upodobitvah, ter jo umestiti kot institucionaliza-
cijo znanstvenih trditev v okvirih struktur znanosti (zakonodaje, strokovnih
društev ...) in v ozadju kognitivnih predpostavk znanstvenikov, ki določajo,
do katere mere je možna verjetnost znanstvenih trditev ter do kod prevladuje
vpliv obstoječih epistemologij (Murray 1995, 58).
V pričujočem delu se bomo za ilustracijo podobe, ki igra osrednjo vlo-
go, posvetili zgodovinskemu razvoju arheologije in antropologije kot znan-
stvenih ved, ki sta bili formirani v zadnjih štirih do dveh stoletjih ter nam da-
nes nudita referenčne okvirje za pojasnitve ter rekonstrukcije življenja v daljni
preteklosti. Že v svoji osnovi obe vedi temeljita na predpostavki, da so zgo-
dnji pripadniki človeškega pokolenja vsi izumrli, tako tudi njihovo obnašanje
in prilagoditve. Njihovi zobje in kosti, orodja in ostanki aktivnosti so odkriti
v fragmentiranem stanju ter velikokrat premaknjeni iz originalnih konteks-
tov, v katerih so se nahajali, kar posledično zmanjšuje njihovo interpretativno
zmožnost. Zaradi redkosti in medijske pozornosti, ki kasneje kroji finančni
priliv sredstev za raziskave, se antropologi in arheologi danes trudijo svoja še
tako fragmentarna odkritja predstaviti v strokovnih publikacijah ter tudi na
naslovnicah poljudnoznanstvenih revij in v televizijskih programih. Upodo-
17
