Page 140 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 140
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ževanja za ženske iz višjih družbenih slojev. Moški pokrovitelji srečanj so z
navdušenjem sprejeli navzočnost nežnejšega spola, kajti njihova prisotnost naj
bi z vlogo, ki je enaka vlogi dekorativnih zaves, podvojila užitek moških čla-
nov. Nadejali so se, da bodo s tem novim magnetom pritegnili nove člane, kaj-
ti četudi je bila navzočnost žensk dobrodošla, jim še vedno ni omogočala član-
stva (Richards 1989, 255).
Prva rekonstrukcija pračloveka, ki jo večina zgodovinarjev označi kot
znanstveno, saj naj bi nastala na podlagi analize antropoloških in arheoloških
najdb, je nastala leta 1838 ter je delo risarja ter kiparja Susemihla. Dopolnjeva-
la je članek Pierra Boitarda z naslovom »L' homme fosille. Étude paléontolo-
gique« v reviji Magasin universel. Upodobljeno je bilo dolgonogo ter dolgoro-
ko bije z opičjimi stopali ter naravnost aristokratsko človeškimi dlanmi
(Henke el al. 1996, 13; Moser 1998, 139, fig. 5.27). Na dolgem vitkem in seveda
poraščenem telesu tiči majhna glava z nizkim čelom ter razmršenimi kratki-
mi lasmi. Prognaten obraz zaključujejo močno poudarjene ustnice. V desni
roki drži visoko dvignjeno v gorjačo zataknjeno sekiro, okoli ramen pa ima
ogrnjen živalski kožuh, ki zakriva njegovo spolovilo (Blanckaert 2000, 26–
27). V ozadju se v temačni jami skriva bitje izrazito opičjega videza in v naro-
čju pestuje mladiča.
Kljub svoji podobi, ki je kolaž živalskih ter človeških, v tem primeru ele-
mentov nižjih ras, podoba moškega izžareva neko milino, lahko bi rekli celo
eleganco, ki je značilna za porazsvetljenske, še nekoliko idealizirane upodobi-
tve. V naslednjem obdobju bo motivika sicer ostala enaka, spremenili pa se
bodo nekateri proporci ter splošen izraz upodobitev. Nikoli se ne bomo več
mogli otresti gorjače ter kožuha, ki je popolnoma nesmiselno, saj ne daje no-
benega zavetja, zavezan okoli telesa, dolge ter gracilne okončine bodo zame-
njali debeli in okorni udi, drža pa se bo iz aristokratske vzravnanosti sklonila
proti tlom. Iz človeške ali v nekaterih primerih skoraj opičje dinamike gibanja
na upodobitvi bodo ljudje postali statična masivna bitja s pokrčenimi koleni
ter nezanesljivim stopicajočim korakom.
Gre za dobro stoletje star žanr upodobitev – moški na upodobitvah niso
igrali zgolj dominantne vloge, ampak so bili na upodobitvah, kjer so bili v fi-
gure vkomponirani številni opičji elementi, prikazani veliko bolj človeško od
žensk. Tak primer je upodobitev iz knjige Physica Sacra Johanna Jakoba Sche-
uchzerja iz leta 1731. Tokrat je v idilični pokrajini, kjer je v ozadju pod drevesi
upodobljena hiška, v ospredju upodobljen par – stoječi moški in sedeča ženska
(Moser 1998, 114, fig. 5.3). Moški je popolnoma človeškega videza, zgolj dolgo-
las in bradat ter po celotnem telesu pokrit z dlako. Na rami ima tul s puščica-
mi, v rokah pa lok in puščice. Za razliko od njega pa je na tleh sedeča figura
140
ževanja za ženske iz višjih družbenih slojev. Moški pokrovitelji srečanj so z
navdušenjem sprejeli navzočnost nežnejšega spola, kajti njihova prisotnost naj
bi z vlogo, ki je enaka vlogi dekorativnih zaves, podvojila užitek moških čla-
nov. Nadejali so se, da bodo s tem novim magnetom pritegnili nove člane, kaj-
ti četudi je bila navzočnost žensk dobrodošla, jim še vedno ni omogočala član-
stva (Richards 1989, 255).
Prva rekonstrukcija pračloveka, ki jo večina zgodovinarjev označi kot
znanstveno, saj naj bi nastala na podlagi analize antropoloških in arheoloških
najdb, je nastala leta 1838 ter je delo risarja ter kiparja Susemihla. Dopolnjeva-
la je članek Pierra Boitarda z naslovom »L' homme fosille. Étude paléontolo-
gique« v reviji Magasin universel. Upodobljeno je bilo dolgonogo ter dolgoro-
ko bije z opičjimi stopali ter naravnost aristokratsko človeškimi dlanmi
(Henke el al. 1996, 13; Moser 1998, 139, fig. 5.27). Na dolgem vitkem in seveda
poraščenem telesu tiči majhna glava z nizkim čelom ter razmršenimi kratki-
mi lasmi. Prognaten obraz zaključujejo močno poudarjene ustnice. V desni
roki drži visoko dvignjeno v gorjačo zataknjeno sekiro, okoli ramen pa ima
ogrnjen živalski kožuh, ki zakriva njegovo spolovilo (Blanckaert 2000, 26–
27). V ozadju se v temačni jami skriva bitje izrazito opičjega videza in v naro-
čju pestuje mladiča.
Kljub svoji podobi, ki je kolaž živalskih ter človeških, v tem primeru ele-
mentov nižjih ras, podoba moškega izžareva neko milino, lahko bi rekli celo
eleganco, ki je značilna za porazsvetljenske, še nekoliko idealizirane upodobi-
tve. V naslednjem obdobju bo motivika sicer ostala enaka, spremenili pa se
bodo nekateri proporci ter splošen izraz upodobitev. Nikoli se ne bomo več
mogli otresti gorjače ter kožuha, ki je popolnoma nesmiselno, saj ne daje no-
benega zavetja, zavezan okoli telesa, dolge ter gracilne okončine bodo zame-
njali debeli in okorni udi, drža pa se bo iz aristokratske vzravnanosti sklonila
proti tlom. Iz človeške ali v nekaterih primerih skoraj opičje dinamike gibanja
na upodobitvi bodo ljudje postali statična masivna bitja s pokrčenimi koleni
ter nezanesljivim stopicajočim korakom.
Gre za dobro stoletje star žanr upodobitev – moški na upodobitvah niso
igrali zgolj dominantne vloge, ampak so bili na upodobitvah, kjer so bili v fi-
gure vkomponirani številni opičji elementi, prikazani veliko bolj človeško od
žensk. Tak primer je upodobitev iz knjige Physica Sacra Johanna Jakoba Sche-
uchzerja iz leta 1731. Tokrat je v idilični pokrajini, kjer je v ozadju pod drevesi
upodobljena hiška, v ospredju upodobljen par – stoječi moški in sedeča ženska
(Moser 1998, 114, fig. 5.3). Moški je popolnoma človeškega videza, zgolj dolgo-
las in bradat ter po celotnem telesu pokrit z dlako. Na rami ima tul s puščica-
mi, v rokah pa lok in puščice. Za razliko od njega pa je na tleh sedeča figura
140
