Page 139 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 139
zoprna opravila evolucije
izgubile še tisto malo privilegijev, ki so jih dobile v razsvetljenstvu osemnajste-
ga stoletja. Postale so vezane na ločeno sfero življenja – njihova naloga je pos-
tala vodenje gospodinjstva in vzgoja otrok. Za razliko od nacionalnih simbo-
lov, so ženske izginile iz javnega življenja, kar sicer ni pomenilo manj pravic,
ampak drugačne funkcije v družbi – razumljivo je bilo, da se moški in ženske
dopolnjujejo (Mosse 1996, 4–5, 9).
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je za ustrezno podobo moškega pot-
rebno, da se v bližini nahajajo tudi ženske. Literatura konca osemnajstega in
začetka devetnajstega stoletja večinoma prikazuje heroične moške in prestra-
šene in tarnajoče ženske (Mosse 1996, 53). Tako je tudi upodobitev telesa v
umetnosti in znanstvenih rekonstrukcijah sledila podobnim tokovom –
žensko telo je bilo upodabljano čutno z erotičnim nabojem, medtem ko je
moški ideal postalo heroično telo junaka.
V drugi polovici devetnajstega stoletja se je v času Huxleyevega boja za
sprejetje darvinistične razvojne paradigme angleška profesionalna antropolo-
gija znašla ujeta v konfliktu med etablirano in religiozno orientirano Ethnolo-
gical Society ter kratkotrajno obstoječo Anthropological Society of London
(1863–1871), ki je predstavljala oporišče fizičnih antropologov, te je vodil ka-
rizmatični rasist James Hunt. Čeprav je bila Huxleyeva antropološka pozicija
bližja antiklerikalni in naravoslovni Huntovi poziciji, se je kljub temu pridru-
žil Etnološkemu društvu ter zanetil spor s Huntom, ki se je razplamtel v voj-
no za prevlado v viktorijanski antropologiji (Richards 1989, 254).
Eden izmed argumentov, ki so ga zgodovinarji navadno zapostavljali,
zakaj je Hunt izstopil iz Etnografskega društva in ustanovil leta 1863 svoje
Antropološko društvo, je bilo ravnanje, ki se je zgledovalo po Royal Geograp-
hic Society – dovoljenje damam za prisotnost na sestankih društva. Zraven
svojega rasizma je Huntovo antropološko društvo javno nastopalo antifemi-
nistično in igralo tudi aktivno vlogo pri »znanstvenem« nasprotovanju trdit-
vam feministk o socialni in intelektualni enakosti (Richards 1989, 254).
Pristop žensk k Etnographic Society je bil prvič formalno predlagan na
srečanju odbora 17. oktobra 1860, ko je John Crawfurd, ravnokar izvoljeni
predsednik društva, naznanil, da bo na naslednjem sestanku podal resolucijo,
po kateri bi ženske kot obiskovalke lahko imele dostop do zasedanj društva.
Čeprav se zdi, da je ravnal v skladu z vedno bolj liberalno politiko, ki je v tem
obdobju ustanovila Queen's College in Ladies College na Bedfordskem trgu
ter vzbudila zanimanje večjega števila izobraženk za javna predavanja, je želel
kot predsednik povišati število navzočih na zasedanjih izumirajočega društva
na način, ki bi jih spet naredil moderna in popularna. Ne smemo pozabiti, da
so bila do nedavnega javna predavanja edino sredstvo permanentnega izobra-
139
izgubile še tisto malo privilegijev, ki so jih dobile v razsvetljenstvu osemnajste-
ga stoletja. Postale so vezane na ločeno sfero življenja – njihova naloga je pos-
tala vodenje gospodinjstva in vzgoja otrok. Za razliko od nacionalnih simbo-
lov, so ženske izginile iz javnega življenja, kar sicer ni pomenilo manj pravic,
ampak drugačne funkcije v družbi – razumljivo je bilo, da se moški in ženske
dopolnjujejo (Mosse 1996, 4–5, 9).
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je za ustrezno podobo moškega pot-
rebno, da se v bližini nahajajo tudi ženske. Literatura konca osemnajstega in
začetka devetnajstega stoletja večinoma prikazuje heroične moške in prestra-
šene in tarnajoče ženske (Mosse 1996, 53). Tako je tudi upodobitev telesa v
umetnosti in znanstvenih rekonstrukcijah sledila podobnim tokovom –
žensko telo je bilo upodabljano čutno z erotičnim nabojem, medtem ko je
moški ideal postalo heroično telo junaka.
V drugi polovici devetnajstega stoletja se je v času Huxleyevega boja za
sprejetje darvinistične razvojne paradigme angleška profesionalna antropolo-
gija znašla ujeta v konfliktu med etablirano in religiozno orientirano Ethnolo-
gical Society ter kratkotrajno obstoječo Anthropological Society of London
(1863–1871), ki je predstavljala oporišče fizičnih antropologov, te je vodil ka-
rizmatični rasist James Hunt. Čeprav je bila Huxleyeva antropološka pozicija
bližja antiklerikalni in naravoslovni Huntovi poziciji, se je kljub temu pridru-
žil Etnološkemu društvu ter zanetil spor s Huntom, ki se je razplamtel v voj-
no za prevlado v viktorijanski antropologiji (Richards 1989, 254).
Eden izmed argumentov, ki so ga zgodovinarji navadno zapostavljali,
zakaj je Hunt izstopil iz Etnografskega društva in ustanovil leta 1863 svoje
Antropološko društvo, je bilo ravnanje, ki se je zgledovalo po Royal Geograp-
hic Society – dovoljenje damam za prisotnost na sestankih društva. Zraven
svojega rasizma je Huntovo antropološko društvo javno nastopalo antifemi-
nistično in igralo tudi aktivno vlogo pri »znanstvenem« nasprotovanju trdit-
vam feministk o socialni in intelektualni enakosti (Richards 1989, 254).
Pristop žensk k Etnographic Society je bil prvič formalno predlagan na
srečanju odbora 17. oktobra 1860, ko je John Crawfurd, ravnokar izvoljeni
predsednik društva, naznanil, da bo na naslednjem sestanku podal resolucijo,
po kateri bi ženske kot obiskovalke lahko imele dostop do zasedanj društva.
Čeprav se zdi, da je ravnal v skladu z vedno bolj liberalno politiko, ki je v tem
obdobju ustanovila Queen's College in Ladies College na Bedfordskem trgu
ter vzbudila zanimanje večjega števila izobraženk za javna predavanja, je želel
kot predsednik povišati število navzočih na zasedanjih izumirajočega društva
na način, ki bi jih spet naredil moderna in popularna. Ne smemo pozabiti, da
so bila do nedavnega javna predavanja edino sredstvo permanentnega izobra-
139
