Page 153 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 153
žice, muzeji
in metodologija
Najstarejša danes ohranjena stavba, ki je bila v času svojega nastanka
mišljena kot rekonstrukcija prazgodovinskega bivališča, je skromna
brunarica, ki stoji ob vhodu v Den fynske landsby, muzej na prostem
v mestu Odense na Danskem. Njena zgradba jasno kaže, da temelji predvsem
na etnografskih paralelah, če ne že na intuiciji izdelovalcev, natančnejši pog-
led brun pa pokaže, da je bila izdelana z uporabo kamenih sekir. Glede na ar-
hivske podatke lahko domnevamo, da je nastala leta 1879, njen izdelovalec pa
je bil Frederik Sehested, ki pa žal tudi v pet let mlajšem opisu izdelave ni za-
pustil podatkov o vzorih za gradnjo. Prave rekonstrukcije prazgodovinskih
stavb so se začele kako desetletje kasneje. Zanimivo pa je dejstvo, da so rim-
sko arhitekturo rekonstruirali že skoraj stoletje prej. Najstarejši znani poseg
je med leti 1776 in 1779 izvedena rekonstrukcija akvadukta v Schwetzinge-
nu v Nemčiji.
Pravzaprav so se prve rekonstrukcije prazgodovinskih bivališč rodile v
času prevlade evolucionisitičnega nauka v znanosti – predvsem so pionirsko
obdobje izgradnje prazgodovinskih in predvsem kamenodobnih bivališč zaz-
namovali modeli in rekonstrukcije kolišč. Prvega je med leti 1888 in 1890 pos-
tavil švicarski industrialec Carl Franz Bally v parku ob tovarni v Schönenwer-
du v Švici. Za predlogo je služil model, ki ga je pod vodstvom staroste raziskav
kolišč Ferdinanda Kellereja izdelal Max Gözinger. Vasico lahko štejemo za
prvo znanstveno rekonstruirano naselbino, saj je bila izdelana po modelu, na-
stalem pod znanstvenim vodstvom (Ahrens 1990, 12–15).
Rojstvo znanstvene arheologije je pomenilo hkrati rojstvo potrebe po
upodabljanju preteklosti. Predvsem pa se je začel pojavljati argument, da je
upodobljeno resničen prikaz preteklosti, kar so zagotavljali strokovnjaki, ki so
pri rekonstrukcijah sodelovali. Na drugi strani pa so se z odkritji fosilnih člo-
množice, muzeji in metod- 153
ologija
in metodologija
Najstarejša danes ohranjena stavba, ki je bila v času svojega nastanka
mišljena kot rekonstrukcija prazgodovinskega bivališča, je skromna
brunarica, ki stoji ob vhodu v Den fynske landsby, muzej na prostem
v mestu Odense na Danskem. Njena zgradba jasno kaže, da temelji predvsem
na etnografskih paralelah, če ne že na intuiciji izdelovalcev, natančnejši pog-
led brun pa pokaže, da je bila izdelana z uporabo kamenih sekir. Glede na ar-
hivske podatke lahko domnevamo, da je nastala leta 1879, njen izdelovalec pa
je bil Frederik Sehested, ki pa žal tudi v pet let mlajšem opisu izdelave ni za-
pustil podatkov o vzorih za gradnjo. Prave rekonstrukcije prazgodovinskih
stavb so se začele kako desetletje kasneje. Zanimivo pa je dejstvo, da so rim-
sko arhitekturo rekonstruirali že skoraj stoletje prej. Najstarejši znani poseg
je med leti 1776 in 1779 izvedena rekonstrukcija akvadukta v Schwetzinge-
nu v Nemčiji.
Pravzaprav so se prve rekonstrukcije prazgodovinskih bivališč rodile v
času prevlade evolucionisitičnega nauka v znanosti – predvsem so pionirsko
obdobje izgradnje prazgodovinskih in predvsem kamenodobnih bivališč zaz-
namovali modeli in rekonstrukcije kolišč. Prvega je med leti 1888 in 1890 pos-
tavil švicarski industrialec Carl Franz Bally v parku ob tovarni v Schönenwer-
du v Švici. Za predlogo je služil model, ki ga je pod vodstvom staroste raziskav
kolišč Ferdinanda Kellereja izdelal Max Gözinger. Vasico lahko štejemo za
prvo znanstveno rekonstruirano naselbino, saj je bila izdelana po modelu, na-
stalem pod znanstvenim vodstvom (Ahrens 1990, 12–15).
Rojstvo znanstvene arheologije je pomenilo hkrati rojstvo potrebe po
upodabljanju preteklosti. Predvsem pa se je začel pojavljati argument, da je
upodobljeno resničen prikaz preteklosti, kar so zagotavljali strokovnjaki, ki so
pri rekonstrukcijah sodelovali. Na drugi strani pa so se z odkritji fosilnih člo-
množice, muzeji in metod- 153
ologija
