Page 154 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 154
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
veških ostankov pojavile znanstvene rekonstrukcije, ki so bile v zgodnjem ob-
dobju v antropološki maniri omejene zgolj na interpretacijo dejstev – upodo-
bitev obraza. Tako je že leta 1877 Schaaffhausen naročil portretno upodobitev
neandertalca. Čeprav so mu manjkali številni ključni anatomski podatki, ki
bi omogočali rekonstrukcijo obraza, je dal upodobiti moža z izrazito obraz-
no prognatijo, ki jo je še dodatno stopnjevala bujna brada. Njegova upodobi-
tev je znana zgolj iz profila, nekoliko več umetniške svobode in drznosti pri
domnevah pa si je za njim dovolil Hans Friedenthal, ki je svojega Troglodyta,
kot je imenoval neandertlca, upodobil tako od spredaj kot v profilu. Še več:
podal je risarsko rekonstrukcijo tako mladega moža kot tudi starca (Henke
et al. 1996, 10–11). Pri oblikovanju obraza oziroma stopnji obrazne prognatije
se je slednji naslonil na Schaaffhausenov model, vendar je svojega mladeniča
upodobil skoraj golobradega. Upoštevajoč anatomske podatke, pridobljene iz
lobanje, odkrite v Neanderthalu, je podobno kot njegov predhodnik svoji re-
konstrukciji narisal izrazite nadočesne oboke, za razliko od predhodnika pa
je pri frontalni upodobitvi obema narisal zelo širok in sploščen nos – nos, ki v
veliki meri spominja na nosove črncev.
Hkrati pa se moramo zavedati, da so ti poskusi nastali v samem zače-
tnem obdobju medicinske izdelave rekonstrukcij mehkih obraznih delov. Šele
med leti 1883 in 1887 je anatom Hermann Welcker izdelal prve risarske rekon-
strukcije obrazov Kanta in Schillerja na podlagi njunih mrliških mask, leta
1895 pa je Wilhelm Hiss izdelal plastično rekonstrukcijo ostankov Johanna
Sebastiana Bacha. Oba anatoma sta svoje poznavanje razmerij med trdim in
mehkimi obraznimi tkivi izvajala iz svojega poznavanja anatomije – na posa-
mezne ravni lobanje sta dodajala povprečne debeline tkiva. Dodatno je meto-
do izpopolnil leta 1898 zdravnik J. Kollmann, ki je za potrebe plastične rekon-
strukcije na odlitek lobanje pritrdil mavčne piramidice ter kasneje zapolnil
vmesni prostor med njimi (Henke et l. 1996, 16).
In že od odkritja neandertalcev dalje obstajajo poskusi risarske rekon-
strukcije človeških prednikov v njihovem življenjskem okolju. Pri tem gre za
učinkovitejšo vizualizacijo celopostavne upodobitva, umeščene v imaginarni
prostor, ki omogoča ilustratorjem večjo narativnost. Seveda pa ne gre brez na-
vezave na starejše motive. Velike razlike med posameznimi rekonstrukcijami
niso popolnoma nič drugega kot odraz časa, v katerem so nastale – niso na-
stale v vakuumu, ampak so produkt danih socio-kulturnih razmer. Prve re-
konstrukcije so prikazovale brezskrbno življenje v naravi, naravna ljudstva in
izumrli predniki so bili upodabljani podobno. Tako je primitivnost v fizič-
nem pogledu na risbi Mustona iz leta 1887 omejena zgolj na obrazno progna-
tijo ter na goloto same podobe. Prognatija obraza je tisti element, ki ga je upo-
154
veških ostankov pojavile znanstvene rekonstrukcije, ki so bile v zgodnjem ob-
dobju v antropološki maniri omejene zgolj na interpretacijo dejstev – upodo-
bitev obraza. Tako je že leta 1877 Schaaffhausen naročil portretno upodobitev
neandertalca. Čeprav so mu manjkali številni ključni anatomski podatki, ki
bi omogočali rekonstrukcijo obraza, je dal upodobiti moža z izrazito obraz-
no prognatijo, ki jo je še dodatno stopnjevala bujna brada. Njegova upodobi-
tev je znana zgolj iz profila, nekoliko več umetniške svobode in drznosti pri
domnevah pa si je za njim dovolil Hans Friedenthal, ki je svojega Troglodyta,
kot je imenoval neandertlca, upodobil tako od spredaj kot v profilu. Še več:
podal je risarsko rekonstrukcijo tako mladega moža kot tudi starca (Henke
et al. 1996, 10–11). Pri oblikovanju obraza oziroma stopnji obrazne prognatije
se je slednji naslonil na Schaaffhausenov model, vendar je svojega mladeniča
upodobil skoraj golobradega. Upoštevajoč anatomske podatke, pridobljene iz
lobanje, odkrite v Neanderthalu, je podobno kot njegov predhodnik svoji re-
konstrukciji narisal izrazite nadočesne oboke, za razliko od predhodnika pa
je pri frontalni upodobitvi obema narisal zelo širok in sploščen nos – nos, ki v
veliki meri spominja na nosove črncev.
Hkrati pa se moramo zavedati, da so ti poskusi nastali v samem zače-
tnem obdobju medicinske izdelave rekonstrukcij mehkih obraznih delov. Šele
med leti 1883 in 1887 je anatom Hermann Welcker izdelal prve risarske rekon-
strukcije obrazov Kanta in Schillerja na podlagi njunih mrliških mask, leta
1895 pa je Wilhelm Hiss izdelal plastično rekonstrukcijo ostankov Johanna
Sebastiana Bacha. Oba anatoma sta svoje poznavanje razmerij med trdim in
mehkimi obraznimi tkivi izvajala iz svojega poznavanja anatomije – na posa-
mezne ravni lobanje sta dodajala povprečne debeline tkiva. Dodatno je meto-
do izpopolnil leta 1898 zdravnik J. Kollmann, ki je za potrebe plastične rekon-
strukcije na odlitek lobanje pritrdil mavčne piramidice ter kasneje zapolnil
vmesni prostor med njimi (Henke et l. 1996, 16).
In že od odkritja neandertalcev dalje obstajajo poskusi risarske rekon-
strukcije človeških prednikov v njihovem življenjskem okolju. Pri tem gre za
učinkovitejšo vizualizacijo celopostavne upodobitva, umeščene v imaginarni
prostor, ki omogoča ilustratorjem večjo narativnost. Seveda pa ne gre brez na-
vezave na starejše motive. Velike razlike med posameznimi rekonstrukcijami
niso popolnoma nič drugega kot odraz časa, v katerem so nastale – niso na-
stale v vakuumu, ampak so produkt danih socio-kulturnih razmer. Prve re-
konstrukcije so prikazovale brezskrbno življenje v naravi, naravna ljudstva in
izumrli predniki so bili upodabljani podobno. Tako je primitivnost v fizič-
nem pogledu na risbi Mustona iz leta 1887 omejena zgolj na obrazno progna-
tijo ter na goloto same podobe. Prognatija obraza je tisti element, ki ga je upo-
154
