Page 156 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 156
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
rabil že Schaffhausen za svojo rekonstrukcijo. Pri tem ne smemo pozabiti, da
lobanja skeleta Neanderthal 1 sploh ni imela ohranjenega obraznega dela. To-
rej je bila obrazna prognatija določena kot primitivna poteza neandertalcev,
še predno je bila sploh odkrita. Široke in potlačene nosnice pa so se prenesle v
vizualno podobo iz spektra fizičnih značilnosti recentnih zatiranih človeških
ras. Že nekaj desetletij kasneje so se anatomi zavedli hipotetičnosti takih re-
konstrukcij in Marcelin Boule je izpostavil, da ni prav nič narobe, če se pojav-
ljajo v poljudnih delih, prava znanstvena dela pa postanejo z uporabo rekon-
strukcij zgolj pohabljena (Henke et al. 1996, 15).
Ob koncu 19. stoletja se je izoblikovala še ena podoba, ki je v veliki meri
vplivala na percepcijo neandertalcev in fosilnih ljudi nasploh. Pred končnim
primatom evolucionizma v biologiji so fosilne ljudi upodabljali tudi kot obu-
pane uboge kreature, ki so se prestrašeno stiskale v temačne kote svojih skal-
nih domovanj, v večnem strahu pred divjimi živalmi, ter neizprosnim podne-
bjem pred jamo. Prvo tako upodobitev je leta 1890 izdelal munchenski dvorni
slikar Gabriel Max. Izhajajoč iz teorij Ernsta Haeckla o nemem opičjem člo-
veku, je svojo upodobitev poimenoval Pithecanthropus europaeus. Orginalno
oljno sliko, ki danes visi v jenski Villi Medusi, kjer je bival Haeckel, je prvič
razstavil na umetnostni razstavi v Münchenu leta 1891 (Henke et al. 1996, 11).
Na drugi strani pa Stephanie Moser navaja, da naj bi slika nastala leta 1894 ter
bila podarjena Haecklu za rojstni dan in ta jo je prvič reproduciral leta 1898 v
svoji Natürliche Schöpfungsgeschichte (Moser 1998, 140). Pravzaprav lahko na
povečani črno-beli reprodukcij, ki krasi zadnjo stran ovojnice knjige Moserje-
ve, v levem spodnjem kotu preberemo letnico 1894 (Moser 1998, 140, fig. 5.28).
Upodobitev začenja izredno emocionalno obarvan žanr interpretacij, ki
so obsojale izgled številnih kasnejših hominidov. Prikazana je družina, pri če-
mer se moški opira na drevo in ustvarja vtis, da se brez dodatne opore sploh ne
bi mogel vzravnati. Njegovo telo je upodobljeno dokaj zamaščeno, brez izrazi-
tih mišic in viseč trebuh ter pokrčene noge dajejo vtis, da bi se brez drevesne
opore že zdavnaj zvrnil vznak. Izrazita poraščenost, ki je intenzivnejša na gla-
vi in vratu, skupaj z obraznimi značilnostmi ustvarja dokaj opičji vtis, vendar
izrazita prognatija, močne poudarjene ustnice ter nekoliko povešene velike
oči ustvarjajo podobo prej mizerne kreature, ki stoji gola, brez kakršnih koli
orodij, izpostavljena nemilostnim silam narave. Prav tako poraščena ženska z
bujnimi lasmi sedi na tleh s pokrčenim nogami ter doji otroka. Njen pogled je
frontalno uperjen v gledalca in s svojim žalostnim pogledom ustvarja vtis, kot
da bi želela vzbujati sočutje.
Ernst Haeckel se je kot študent ukvarjal s sistematiko pri botaniki ter
tam naletel na problem vrste, ko pa je med leti 1852 in 1858 študiral medicino,
156
rabil že Schaffhausen za svojo rekonstrukcijo. Pri tem ne smemo pozabiti, da
lobanja skeleta Neanderthal 1 sploh ni imela ohranjenega obraznega dela. To-
rej je bila obrazna prognatija določena kot primitivna poteza neandertalcev,
še predno je bila sploh odkrita. Široke in potlačene nosnice pa so se prenesle v
vizualno podobo iz spektra fizičnih značilnosti recentnih zatiranih človeških
ras. Že nekaj desetletij kasneje so se anatomi zavedli hipotetičnosti takih re-
konstrukcij in Marcelin Boule je izpostavil, da ni prav nič narobe, če se pojav-
ljajo v poljudnih delih, prava znanstvena dela pa postanejo z uporabo rekon-
strukcij zgolj pohabljena (Henke et al. 1996, 15).
Ob koncu 19. stoletja se je izoblikovala še ena podoba, ki je v veliki meri
vplivala na percepcijo neandertalcev in fosilnih ljudi nasploh. Pred končnim
primatom evolucionizma v biologiji so fosilne ljudi upodabljali tudi kot obu-
pane uboge kreature, ki so se prestrašeno stiskale v temačne kote svojih skal-
nih domovanj, v večnem strahu pred divjimi živalmi, ter neizprosnim podne-
bjem pred jamo. Prvo tako upodobitev je leta 1890 izdelal munchenski dvorni
slikar Gabriel Max. Izhajajoč iz teorij Ernsta Haeckla o nemem opičjem člo-
veku, je svojo upodobitev poimenoval Pithecanthropus europaeus. Orginalno
oljno sliko, ki danes visi v jenski Villi Medusi, kjer je bival Haeckel, je prvič
razstavil na umetnostni razstavi v Münchenu leta 1891 (Henke et al. 1996, 11).
Na drugi strani pa Stephanie Moser navaja, da naj bi slika nastala leta 1894 ter
bila podarjena Haecklu za rojstni dan in ta jo je prvič reproduciral leta 1898 v
svoji Natürliche Schöpfungsgeschichte (Moser 1998, 140). Pravzaprav lahko na
povečani črno-beli reprodukcij, ki krasi zadnjo stran ovojnice knjige Moserje-
ve, v levem spodnjem kotu preberemo letnico 1894 (Moser 1998, 140, fig. 5.28).
Upodobitev začenja izredno emocionalno obarvan žanr interpretacij, ki
so obsojale izgled številnih kasnejših hominidov. Prikazana je družina, pri če-
mer se moški opira na drevo in ustvarja vtis, da se brez dodatne opore sploh ne
bi mogel vzravnati. Njegovo telo je upodobljeno dokaj zamaščeno, brez izrazi-
tih mišic in viseč trebuh ter pokrčene noge dajejo vtis, da bi se brez drevesne
opore že zdavnaj zvrnil vznak. Izrazita poraščenost, ki je intenzivnejša na gla-
vi in vratu, skupaj z obraznimi značilnostmi ustvarja dokaj opičji vtis, vendar
izrazita prognatija, močne poudarjene ustnice ter nekoliko povešene velike
oči ustvarjajo podobo prej mizerne kreature, ki stoji gola, brez kakršnih koli
orodij, izpostavljena nemilostnim silam narave. Prav tako poraščena ženska z
bujnimi lasmi sedi na tleh s pokrčenim nogami ter doji otroka. Njen pogled je
frontalno uperjen v gledalca in s svojim žalostnim pogledom ustvarja vtis, kot
da bi želela vzbujati sočutje.
Ernst Haeckel se je kot študent ukvarjal s sistematiko pri botaniki ter
tam naletel na problem vrste, ko pa je med leti 1852 in 1858 študiral medicino,
156
