Page 157 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 157
množice, muzeji in metodologija
se je začel ukvarjati s primerjalno anatomijo. Njegovi poskusi rekonstrukcije
filogeneze so temeljili na primerjalno-anatomskih ter razvojno-zgodovinskih
analizah recentnih osebkov. Menil je, da so predniki ljudi opice, a da danes
živeče opice niso naši predniki, ampak so naši v pliocenu ali miocenu v južni
Aziji živeči predniki izumrli. V hipotetičnem modelu razvoja človeka je pos-
tavil na 21. mesto lestvice organizmov med sodobne opice in ljudi praljudi ozi-
roma Pithecanthropus alalus, nemega opičjega človeka. Ti so bili po njegovih
besedah »podobni najnižjim človeškim vrstam (Papuanci, Hotentoti, Avstral-
ci), le da ne poznajo govora« (Heberer 1965, 5–8). Ključna človeška značilnost
zanj je bil artikulirni govor oziroma »s slednjim povezano zavestno tvorjenje
pojmov« (Schmitz, Thissen 2000, 84). Od Duboisa je prevzel mnenje, da so
bili predniki manjkajočega člena orjaški giboni (Protohylobates), manjkajoči
člen pa naj bi bil na Javi odkriti pitekantrop, katerega možgani naj bi se po ve-
likosti nahajali na sredini med opicami ter nižjimi rasami človeštva. Neander-
talci, ki jih na Stambaum der Primaten iz leta 1907 (osnova iz 1885) označi kot
Homo primigenius, pa naj bi predstavljali vmesni člen med pitekantropom in
nižjimi rasami človeštva. Pomenljiva je njegova stara oznaka za neandertalce –
prej jih je imenoval Homo stupidus (Heberer 1965, 10–12).
Kljub dejstvu, da velja Haeckel za enega izmed vodilnih protagonistov
evolucionizma v evropski zgodovini, ki ga je nacionalsocialistični sistem kas-
neje sicer radikalno izrabljal, se moramo zavedati njegove pozicije o razvo-
ju človeštva – človek je bil le končna stopnja razvoja, ki je vodila od opičjega
prednika, preko nemega opičjega človeka, neumnega človeka ter nižjih žive-
čih ras človeštva. Za njegov kasnejši ključni problem se je pokazalo prepričanje,
da je možno uporabljati znanost za doseganje političnih ciljev – evolucioni-
zem je bil zanj sredstvo v boju za svobodno trgovino in proti krvni aristok-
raciji. Na tej točki se je zapletel v drugi konflikt s svojim učiteljem Rudolfom
Virchovom – prvič sta zagovarjala nasprotni mnenji, ko je Virchow vehemen-
tno trdil, da fosilni ljudje ne obstajajo, ampak da gre zgolj za patološke primer-
ke, drugič pa je se Virchow uprl pojmovanju človeških ras kot statičnih kate-
gorij (Kuper 1999, 11–12).
Pravzaprav je zgodovinska ocena vloge Virchowa v različnih pogledih
dokaj popačena. Negativni prizvok je pridobilo njegovo kategorično naspro-
tovanje obstoju fosilnih ljudi ter nasprotovanje priznanju avtentičnosti najdb
iz Neandertala. Hkrati pa je v svoji skepsi izpostavil številne kreativne opa-
zke. V okviru diskusije, v kateri je trdil, da ne obstajajo trdni dokazi za izvor
ljudi iz opic, je opozoril, da je predvsem fosilni zapis z območij, ki so jih zago-
vorniki evolucionizma izpostavljali kot izvorna območja človeštva in ki so se
večinoma pokrivala z razprostranjenostjo sodobnih primatov, skoraj ne obsta-
157
se je začel ukvarjati s primerjalno anatomijo. Njegovi poskusi rekonstrukcije
filogeneze so temeljili na primerjalno-anatomskih ter razvojno-zgodovinskih
analizah recentnih osebkov. Menil je, da so predniki ljudi opice, a da danes
živeče opice niso naši predniki, ampak so naši v pliocenu ali miocenu v južni
Aziji živeči predniki izumrli. V hipotetičnem modelu razvoja človeka je pos-
tavil na 21. mesto lestvice organizmov med sodobne opice in ljudi praljudi ozi-
roma Pithecanthropus alalus, nemega opičjega človeka. Ti so bili po njegovih
besedah »podobni najnižjim človeškim vrstam (Papuanci, Hotentoti, Avstral-
ci), le da ne poznajo govora« (Heberer 1965, 5–8). Ključna človeška značilnost
zanj je bil artikulirni govor oziroma »s slednjim povezano zavestno tvorjenje
pojmov« (Schmitz, Thissen 2000, 84). Od Duboisa je prevzel mnenje, da so
bili predniki manjkajočega člena orjaški giboni (Protohylobates), manjkajoči
člen pa naj bi bil na Javi odkriti pitekantrop, katerega možgani naj bi se po ve-
likosti nahajali na sredini med opicami ter nižjimi rasami človeštva. Neander-
talci, ki jih na Stambaum der Primaten iz leta 1907 (osnova iz 1885) označi kot
Homo primigenius, pa naj bi predstavljali vmesni člen med pitekantropom in
nižjimi rasami človeštva. Pomenljiva je njegova stara oznaka za neandertalce –
prej jih je imenoval Homo stupidus (Heberer 1965, 10–12).
Kljub dejstvu, da velja Haeckel za enega izmed vodilnih protagonistov
evolucionizma v evropski zgodovini, ki ga je nacionalsocialistični sistem kas-
neje sicer radikalno izrabljal, se moramo zavedati njegove pozicije o razvo-
ju človeštva – človek je bil le končna stopnja razvoja, ki je vodila od opičjega
prednika, preko nemega opičjega človeka, neumnega človeka ter nižjih žive-
čih ras človeštva. Za njegov kasnejši ključni problem se je pokazalo prepričanje,
da je možno uporabljati znanost za doseganje političnih ciljev – evolucioni-
zem je bil zanj sredstvo v boju za svobodno trgovino in proti krvni aristok-
raciji. Na tej točki se je zapletel v drugi konflikt s svojim učiteljem Rudolfom
Virchovom – prvič sta zagovarjala nasprotni mnenji, ko je Virchow vehemen-
tno trdil, da fosilni ljudje ne obstajajo, ampak da gre zgolj za patološke primer-
ke, drugič pa je se Virchow uprl pojmovanju človeških ras kot statičnih kate-
gorij (Kuper 1999, 11–12).
Pravzaprav je zgodovinska ocena vloge Virchowa v različnih pogledih
dokaj popačena. Negativni prizvok je pridobilo njegovo kategorično naspro-
tovanje obstoju fosilnih ljudi ter nasprotovanje priznanju avtentičnosti najdb
iz Neandertala. Hkrati pa je v svoji skepsi izpostavil številne kreativne opa-
zke. V okviru diskusije, v kateri je trdil, da ne obstajajo trdni dokazi za izvor
ljudi iz opic, je opozoril, da je predvsem fosilni zapis z območij, ki so jih zago-
vorniki evolucionizma izpostavljali kot izvorna območja človeštva in ki so se
večinoma pokrivala z razprostranjenostjo sodobnih primatov, skoraj ne obsta-
157
