Page 160 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 160
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
kratkem vratu nataknjena majhna glava. Kratki razkuštrani lasje ter kratka
brada – pravzaprav zgolj daljši zalisci, ustvarjajo dokaj urejen vtis. Kljub izra-
ziti obrazni prognatiji ter močno poudarjenim polnim ustnicam obraz ne vse-
buje nadočesnih obokov, nos pa je upodobljen sorazmerno majhen. Bitje ima
preko hrbta ogrnjeno krzneno ogrinjalo, ki je elegantno povezano na prsih ter
vrženo preko leve roke. Ob natančnem branju Haecklovega opisa lahko opa-
zimo, da se je avtor dokaj natančno držal navodil, zgolj pri dolžini nog je na-
mesto opičjih proporcev uporabil človeške ter se za zagato rahlo pokrčenih
kolen skril z bitjem v koraku.
V začetku 19. stoletja pa se trend upodobitev spremeni v smeri Maxo-
ve predloge. Prav zaradi Haecklovega navdušenja nad njeno pravilnostjo je
bila velikokrat reproducirana in je služila za predlogo cele serije upodobitev.
Posledica tega obrata je najverjetneje spoznanje, da tudi življenje primitivnih
ljudstev ni zgolj romantično in nič kaj rajsko. Prav tako pa je svoje prispeva-
lo tudi odkritje Krapine z dokazi o kanibalizmu ter skeleta iz La Chapelle-a-
ux-Saint, na katerem so antropologi zasledili močne patološke spremembe.
Leta 1909 je František Kupka upodobil grozno kreaturo poraščenega telesa z
grozečim zobovjem. Pravzaprav spet, kljub opisu ene same rekonstrukcije, v
strokovni literaturi krožita dve različni upodobitvi. Prvo, glede na reproduk-
cijo očitno sliko, prikazujejo Henke in sodelavci (Henke et al 1996, 14, abb.
8.), drugo, očitno risbo, pa Clive Gamble in Chris Stringer (Stringer, Gamble
1993, sl. 3.). Upodobitev prikazuje rekonstrukcijo, ki je nastala na podlagi ana-
tomskih analiz Marcelina Boula. Močno poraščeno bitje zloveščega pogleda
in režečih zob se je skrivalo za skalno steno. Stopala so še vedno upodobljena
dokaj dolga in na prvi pogled opičja, kolena so pokrčena, celotno telo pa je do-
kaj kratko, čokato in izredno mišičasto. Sicer telo ni upodobljeno popolnoma
statično, ampak v rahlem obratu, ki pogojuje pokrčenost kolen. Kljub skrom-
nima orodjema v dokaj dolgih rokah (nečemu v levi pesti ter nepogrešljive-
mu krepelcu ali gorjači v desni roki) je podoba prikazana gola, pri čemer drža
močno poraščenega telesa gledalcu zakriva spolovilo. Izraz na obrazu ter re-
žeči zobje prikazujejo popolnoma drugačno bitje kot pri delih predhodnikov.
V tem obdobju se je rodila podoba »groznega« neandertalca, ki se je v neka-
terih vidikih ohranila še do danes (Bosinski 1993, 28). Pri tem gre za posledi-
co prevlade evolucijske paradigme v antropologiji. Če smo ljudje imeli skupno
evolucijsko zgodovino z ostalimi primati, so morali biti naši predniki opičje-
ga videza (Drell 2000, 8). Tako je namesto idealistične podobe praljudi, ka-
terih ikonografska osnova je temeljila na tradiciji, ki se je vlekla nazaj vse do
srednjeveške podobe divjih mož ter rajskega vrta, prevladala podoba, ki naj
bi bila odraz natančnih znanstvenih ugotovitev. Ideja predčloveške stopnje
160
kratkem vratu nataknjena majhna glava. Kratki razkuštrani lasje ter kratka
brada – pravzaprav zgolj daljši zalisci, ustvarjajo dokaj urejen vtis. Kljub izra-
ziti obrazni prognatiji ter močno poudarjenim polnim ustnicam obraz ne vse-
buje nadočesnih obokov, nos pa je upodobljen sorazmerno majhen. Bitje ima
preko hrbta ogrnjeno krzneno ogrinjalo, ki je elegantno povezano na prsih ter
vrženo preko leve roke. Ob natančnem branju Haecklovega opisa lahko opa-
zimo, da se je avtor dokaj natančno držal navodil, zgolj pri dolžini nog je na-
mesto opičjih proporcev uporabil človeške ter se za zagato rahlo pokrčenih
kolen skril z bitjem v koraku.
V začetku 19. stoletja pa se trend upodobitev spremeni v smeri Maxo-
ve predloge. Prav zaradi Haecklovega navdušenja nad njeno pravilnostjo je
bila velikokrat reproducirana in je služila za predlogo cele serije upodobitev.
Posledica tega obrata je najverjetneje spoznanje, da tudi življenje primitivnih
ljudstev ni zgolj romantično in nič kaj rajsko. Prav tako pa je svoje prispeva-
lo tudi odkritje Krapine z dokazi o kanibalizmu ter skeleta iz La Chapelle-a-
ux-Saint, na katerem so antropologi zasledili močne patološke spremembe.
Leta 1909 je František Kupka upodobil grozno kreaturo poraščenega telesa z
grozečim zobovjem. Pravzaprav spet, kljub opisu ene same rekonstrukcije, v
strokovni literaturi krožita dve različni upodobitvi. Prvo, glede na reproduk-
cijo očitno sliko, prikazujejo Henke in sodelavci (Henke et al 1996, 14, abb.
8.), drugo, očitno risbo, pa Clive Gamble in Chris Stringer (Stringer, Gamble
1993, sl. 3.). Upodobitev prikazuje rekonstrukcijo, ki je nastala na podlagi ana-
tomskih analiz Marcelina Boula. Močno poraščeno bitje zloveščega pogleda
in režečih zob se je skrivalo za skalno steno. Stopala so še vedno upodobljena
dokaj dolga in na prvi pogled opičja, kolena so pokrčena, celotno telo pa je do-
kaj kratko, čokato in izredno mišičasto. Sicer telo ni upodobljeno popolnoma
statično, ampak v rahlem obratu, ki pogojuje pokrčenost kolen. Kljub skrom-
nima orodjema v dokaj dolgih rokah (nečemu v levi pesti ter nepogrešljive-
mu krepelcu ali gorjači v desni roki) je podoba prikazana gola, pri čemer drža
močno poraščenega telesa gledalcu zakriva spolovilo. Izraz na obrazu ter re-
žeči zobje prikazujejo popolnoma drugačno bitje kot pri delih predhodnikov.
V tem obdobju se je rodila podoba »groznega« neandertalca, ki se je v neka-
terih vidikih ohranila še do danes (Bosinski 1993, 28). Pri tem gre za posledi-
co prevlade evolucijske paradigme v antropologiji. Če smo ljudje imeli skupno
evolucijsko zgodovino z ostalimi primati, so morali biti naši predniki opičje-
ga videza (Drell 2000, 8). Tako je namesto idealistične podobe praljudi, ka-
terih ikonografska osnova je temeljila na tradiciji, ki se je vlekla nazaj vse do
srednjeveške podobe divjih mož ter rajskega vrta, prevladala podoba, ki naj
bi bila odraz natančnih znanstvenih ugotovitev. Ideja predčloveške stopnje
160
