Page 158 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 158
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
ja ter da bi ena sama najdba postavila na glavo celotno teorijo (Schmitz, This-
sen 2000, 85). Upoštevajoč njegovo skepso se moramo zavedati, da je bil v tem
obdobju fosilni zapis res izjemno fragmentaren ter da sploh niso bili poznani
nobeni fosilni ostanki, razen neandertalskih. Vsa teorija o človeškem izvoru
pa je izvorno območje postavljala zdaj v Afriko, zdaj v Azijo predvsem na pod-
lagi starih in ne na najdbah utemeljenih teorij o izvoru človeških ras.
Sodobni interpreti vseh naštetih upodobitev so opozarjali na nedoreče-
nost v anatomskih napotkih, ki so izvirali iz eksaktne znanosti ter opozar-
jali na umetniško svobodo posameznih ustvarjalcev pri upodobitvah, saj sta
tako Maxova kot tudi Mustonova upodobitev temeljili na teoretičnih pisa-
njih Haeckla, pa sta bili na koncu obe radikalno različni (Henke et l. 1996,
11). Prva je bila izdelana po letu 1890, druga pa že leta 1887 – šele leta 1891
pa je nizozemski zdravnik Eugène Dubois na Javi odkril hominidne fosile,
katere je prav tako na podlagi Haecklove teorije proglasil za ostanke Pithe-
canthropus erectus. Še predno so bili ti odkriti, je Haeckel podal natančne do-
mneve o izgledu teh fosilnih hominidov – domneval je, da je bila njihova lo-
banja dokaj dolga, koža temnejša, celotno telo naj bi pokrivala dlaka, ki je
gostejša kot pri kateri koli rasi sodobnih ljudi. Roke naj bi bile sorazmerno
dolge in močne, noge pa naj bi bile v kolenu rahlo pokrčene, krajše in tanj-
še, z manj razvitimi meči (Moser 1998, 138). Pravzaprav lahko v opisu vidimo
skoraj popolno projekcijo znanih opičjih anatomskih značilnosti na hipote-
tičnega človeškega prednika.
Pravzaprav je potrebno dodati, da je Haeckel na začetku celo zanikal av-
tentičnost Duboisovih dokaj modernih fosilov s Trinila ter podpiral ustrez-
nost Maxove rekonstrukcije, ki je pri javnosti vzbudila različne reakcije. Se-
gale so vse do blasfemije o ustreznosti prikaza človeške evolucije (Moser 1998,
140–141).
Na drugi strani pa je Muston svojo popolnoma drugačno upodobitev
izdelal leta 1887 za ilustracijo dela La Création de l' homme et les premiers âges
de l' humanité Henrija Raisona du Cleuzioua (Moser 1998, 138–139). Pravza-
prav obstajata celo dve minimalno različni upodobitvi, ki se razlikujeta zgolj
v detajlu pokrajine v levem delu ozadja za upodobljeno osebo. Na upodobi-
tvi, ki jo prikazuje Stephanie Moser, se nahaja listnati gozd in za njim bla-
go zaobljen hrib (Moser 1998, 139, fig. 5.27), na upodobitvi, ki jo prikazuje-
jo Wilfried Henke in sodelavci, pa se nahaja skupina iglavcev ter za njimi
golo skalovje (Henke et al. 1996, 13). Ker različni viri pripisujejo eno in dru-
go upodbitev Mustonu, bomo v prihodnosti domnevali, da je avtor obeh ozi-
roma da sta minimalno različni upodobitvi nastali v različnih tehnikah ob
različnih časih.
158
ja ter da bi ena sama najdba postavila na glavo celotno teorijo (Schmitz, This-
sen 2000, 85). Upoštevajoč njegovo skepso se moramo zavedati, da je bil v tem
obdobju fosilni zapis res izjemno fragmentaren ter da sploh niso bili poznani
nobeni fosilni ostanki, razen neandertalskih. Vsa teorija o človeškem izvoru
pa je izvorno območje postavljala zdaj v Afriko, zdaj v Azijo predvsem na pod-
lagi starih in ne na najdbah utemeljenih teorij o izvoru človeških ras.
Sodobni interpreti vseh naštetih upodobitev so opozarjali na nedoreče-
nost v anatomskih napotkih, ki so izvirali iz eksaktne znanosti ter opozar-
jali na umetniško svobodo posameznih ustvarjalcev pri upodobitvah, saj sta
tako Maxova kot tudi Mustonova upodobitev temeljili na teoretičnih pisa-
njih Haeckla, pa sta bili na koncu obe radikalno različni (Henke et l. 1996,
11). Prva je bila izdelana po letu 1890, druga pa že leta 1887 – šele leta 1891
pa je nizozemski zdravnik Eugène Dubois na Javi odkril hominidne fosile,
katere je prav tako na podlagi Haecklove teorije proglasil za ostanke Pithe-
canthropus erectus. Še predno so bili ti odkriti, je Haeckel podal natančne do-
mneve o izgledu teh fosilnih hominidov – domneval je, da je bila njihova lo-
banja dokaj dolga, koža temnejša, celotno telo naj bi pokrivala dlaka, ki je
gostejša kot pri kateri koli rasi sodobnih ljudi. Roke naj bi bile sorazmerno
dolge in močne, noge pa naj bi bile v kolenu rahlo pokrčene, krajše in tanj-
še, z manj razvitimi meči (Moser 1998, 138). Pravzaprav lahko v opisu vidimo
skoraj popolno projekcijo znanih opičjih anatomskih značilnosti na hipote-
tičnega človeškega prednika.
Pravzaprav je potrebno dodati, da je Haeckel na začetku celo zanikal av-
tentičnost Duboisovih dokaj modernih fosilov s Trinila ter podpiral ustrez-
nost Maxove rekonstrukcije, ki je pri javnosti vzbudila različne reakcije. Se-
gale so vse do blasfemije o ustreznosti prikaza človeške evolucije (Moser 1998,
140–141).
Na drugi strani pa je Muston svojo popolnoma drugačno upodobitev
izdelal leta 1887 za ilustracijo dela La Création de l' homme et les premiers âges
de l' humanité Henrija Raisona du Cleuzioua (Moser 1998, 138–139). Pravza-
prav obstajata celo dve minimalno različni upodobitvi, ki se razlikujeta zgolj
v detajlu pokrajine v levem delu ozadja za upodobljeno osebo. Na upodobi-
tvi, ki jo prikazuje Stephanie Moser, se nahaja listnati gozd in za njim bla-
go zaobljen hrib (Moser 1998, 139, fig. 5.27), na upodobitvi, ki jo prikazuje-
jo Wilfried Henke in sodelavci, pa se nahaja skupina iglavcev ter za njimi
golo skalovje (Henke et al. 1996, 13). Ker različni viri pripisujejo eno in dru-
go upodbitev Mustonu, bomo v prihodnosti domnevali, da je avtor obeh ozi-
roma da sta minimalno različni upodobitvi nastali v različnih tehnikah ob
različnih časih.
158
