Page 181 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 181
sorodniki še kar prihajajo
svoji osnovi je postala popolnoma evolucionistična, kar je bilo v nasprotju z
esencializmom rasnih tipologij (Caspari 2003, 65).
Drugi dejavnik zatona Coonovega vpliva je bila zagotovo burna reakci-
ja ter akademska mobilizacija, ki jo je začel Sherwood Washburn ter izvedel
Ashley Montagu. Za slednjega ni bil Coonov problem v dejstvu, da je skušal
človeško anatomsko variabilnost v preteklosti in v sedanjosti razlagati z Wei-
denraichovimi koncepti, ampak, da je za oznako skupine morfološko podob-
nih si ljudi, katerih izvor je skušal odkriti v preteklosti, uporabil pojem rasa
(Montagu 1964, 228–232). Gre za pozicijo, ki se je v ameriški antropologi-
ji razširila v šestdesetih letih. Bila je posledica intenzifikacije boja za civilne
pravice, ki jo je povzročila ameriška vpletenost v vedno bolj nepriljubljeno ko-
lonialno vojno. Sicer znanstvene kritike rasnih konceptov niso bile popolno-
ma nove, vendar do porasta njihove veljave ni prišlo vse do trenutka, ko se je
pod pritiski javnosti začela spreminjati politična klima (Littlefield et al. 1982,
644). Ameriška antropologija je bila prisiljena kritizirati Coona, saj je v ob-
dobju takoj po izidu knjige prišlo do mobilizacije segregacionistov, ki so v njej
iskali znanstvene argumente za svoje nauke (Caspari 2003, 66).
Taka pozicija pa ni bila omejena zgolj na znanost. Predvsem v literatu-
ri so se kot odraz povojne krize in posledica totalne dehumanizacije človeštva
začele porajati teme, ki so problematizirale človeške lastnosti oziroma vroje-
no nasilje kot eno izmed njih, oziroma tisto, ki jo je še najbolj izpostavil darvi-
nizem prve polovice dvajsetega stoletja. Najbolj izpovedni sta deli britanske-
ga pisatelja Williama Goldinga Gospodar muh in Dediči, ki sta izšli leta 1954
in 1955. Prvi sicer prikazuje nekoliko bolj umirjeno, pa vendar obupano podo-
bo človeške družbe – skupina angleških šolarjev na samotnem otoku se sicer
oklepa civiliziranega vedenja, vendar vse propade, ko začnejo loviti divje svi-
nje. Iz lova se razvije neobrzdano nasilje, ki vodi v medsebojno nasilje, nasilje,
ki ga prekine britanski mornariški oficir, ki jih reši, da bi njihovo nasilje zgolj
povzdignil na raven odraslih – odpelje jih z otoka na vojni ladji, ladji, ki bo
kmalu z enako krutostjo lovila in pobijala druge ljudi.
Veliko bolj izpovedno ter zanimiv pa je njegov drugi, ter po lastnih iz-
javah najljubši, roman Dediči. Golding prikaže prazgodovinske vire za izvor
človeške bolne narave – ponovno najde izvor človeške sprevrženosti v lovu
(Cartmill 1993, 22–24). V knjigi opisuje zgodbo zadnje skupine neandertal-
cev, malce neumnih vendar zelo intuitivnih ljudi, ki se večinoma prehranju-
jejo z rastlinami, ko pa slednje zmanjkajo se prehranjujejo kot mrhovinarji z
ostanki lovskega plena velikih mačk. Pri tem jih ves čas grize, da je to počet-
je napačno. Njihov svet se popolnoma spremeni, ko srečajo prvo skupino mo-
dernih ljudi, ki so za razliko od njih uspešni in odločni lovci, ki ubijajo in pri
181
svoji osnovi je postala popolnoma evolucionistična, kar je bilo v nasprotju z
esencializmom rasnih tipologij (Caspari 2003, 65).
Drugi dejavnik zatona Coonovega vpliva je bila zagotovo burna reakci-
ja ter akademska mobilizacija, ki jo je začel Sherwood Washburn ter izvedel
Ashley Montagu. Za slednjega ni bil Coonov problem v dejstvu, da je skušal
človeško anatomsko variabilnost v preteklosti in v sedanjosti razlagati z Wei-
denraichovimi koncepti, ampak, da je za oznako skupine morfološko podob-
nih si ljudi, katerih izvor je skušal odkriti v preteklosti, uporabil pojem rasa
(Montagu 1964, 228–232). Gre za pozicijo, ki se je v ameriški antropologi-
ji razširila v šestdesetih letih. Bila je posledica intenzifikacije boja za civilne
pravice, ki jo je povzročila ameriška vpletenost v vedno bolj nepriljubljeno ko-
lonialno vojno. Sicer znanstvene kritike rasnih konceptov niso bile popolno-
ma nove, vendar do porasta njihove veljave ni prišlo vse do trenutka, ko se je
pod pritiski javnosti začela spreminjati politična klima (Littlefield et al. 1982,
644). Ameriška antropologija je bila prisiljena kritizirati Coona, saj je v ob-
dobju takoj po izidu knjige prišlo do mobilizacije segregacionistov, ki so v njej
iskali znanstvene argumente za svoje nauke (Caspari 2003, 66).
Taka pozicija pa ni bila omejena zgolj na znanost. Predvsem v literatu-
ri so se kot odraz povojne krize in posledica totalne dehumanizacije človeštva
začele porajati teme, ki so problematizirale človeške lastnosti oziroma vroje-
no nasilje kot eno izmed njih, oziroma tisto, ki jo je še najbolj izpostavil darvi-
nizem prve polovice dvajsetega stoletja. Najbolj izpovedni sta deli britanske-
ga pisatelja Williama Goldinga Gospodar muh in Dediči, ki sta izšli leta 1954
in 1955. Prvi sicer prikazuje nekoliko bolj umirjeno, pa vendar obupano podo-
bo človeške družbe – skupina angleških šolarjev na samotnem otoku se sicer
oklepa civiliziranega vedenja, vendar vse propade, ko začnejo loviti divje svi-
nje. Iz lova se razvije neobrzdano nasilje, ki vodi v medsebojno nasilje, nasilje,
ki ga prekine britanski mornariški oficir, ki jih reši, da bi njihovo nasilje zgolj
povzdignil na raven odraslih – odpelje jih z otoka na vojni ladji, ladji, ki bo
kmalu z enako krutostjo lovila in pobijala druge ljudi.
Veliko bolj izpovedno ter zanimiv pa je njegov drugi, ter po lastnih iz-
javah najljubši, roman Dediči. Golding prikaže prazgodovinske vire za izvor
človeške bolne narave – ponovno najde izvor človeške sprevrženosti v lovu
(Cartmill 1993, 22–24). V knjigi opisuje zgodbo zadnje skupine neandertal-
cev, malce neumnih vendar zelo intuitivnih ljudi, ki se večinoma prehranju-
jejo z rastlinami, ko pa slednje zmanjkajo se prehranjujejo kot mrhovinarji z
ostanki lovskega plena velikih mačk. Pri tem jih ves čas grize, da je to počet-
je napačno. Njihov svet se popolnoma spremeni, ko srečajo prvo skupino mo-
dernih ljudi, ki so za razliko od njih uspešni in odločni lovci, ki ubijajo in pri
181
