Page 179 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 179
sorodniki še kar prihajajo
sebi namen ter popolnoma nerazumljive neposvečenim in nerelevantne za pi-
sanje zgodovine človeštva.
Pravzaprav je začetek stoletja, če ne že njegovo prvo polovico, zaznamo-
val razkol med kulturno in fizično antropologijo v ZDA. V bistvu je šlo za
igro moči med univerzama Columbia ter Harvard oziroma med Boasom ter
Hootonom. Za razliko od slednjega je prvi močno kritiziral rasni formalizem
in je s pomočjo tega na Columbiji ustvaril močno intelektualno tradicijo kul-
turne antropologije. Kljub temu, da so se Hootonovi učenci oddaljili od nje-
govega pristopa rasne klasifikacije na podlagi neadaptivnih značilnosti, kon-
cepta rase nikoli niso zanikali ter so tako tvorili jedro povojnih antropologov,
ki so priznavali obstoj različnih ras (Littlefield et al. 1982, 645).
Osnove združevanja človeštva so bile postavljene, ko je na Columbiji
Boas zagovarjal stališče združevanja in enakosti ras. Očitni uspeh pa je imel
tudi negativne posledice, kajti v letih med 1900 ter 1925 na Columbiji ni bilo
zagovora niti enega doktorata iz fizične antropologije (Allen 1989, 83), kar je
vodilo do tega, da je fizična antropologija postala domena Hootona in njego-
vih učencev. In ko se je v tridesetih letih Boas zavzemal za oster nastop proti
v Nemčiji porajajočemu se rasizmu, sta bila edina, ki sta ga podprla, Hrdlička
ter Hooton. Tisti Hooton, ki je leta 1940 v knjigi Why Men Behave like Apes
and Vice Versa napisal (Kavur 1999a, 21):
»Znebiti se moramo lažnih prerokov kulturne rešitve in nezanimi-
vih pridigarjev človeške enotnosti. Prihodnost naše vrste ni odvisna
od oblike vladanja, ekonomske prilagoditve, religioznih in socialnih
prepričanj ter čiste izobrazbe o okolju. Prihodnost človeka je odvisna
od biologije.«
Tako je še leta dolgo veljalo, da je koncept rase uspešno orodje za opi-
sovanje človeške variabilnosti. V zadnji polovici stoletja pa je koncept zara-
di kritike genetike in zaradi »škodljivih socialnih posledic« postal vedno bolj
opuščan (Littlefield et al. 1982, 641).
Mnenje, da rase sploh ne obstajalo, je bilo že nekajkrat izraženo v an-
tropoloških učbenikih pred letom 1970, vrhunec pa je doseglo v učbenikih,
izdanih med leti 1975 ter 1979, ko je le četrtina učbenikov zagovarjala kon-
cept rase (Littlefield et al. 1982, 646). Dejstvo je verjetno posledica antirasi-
stičnega efekta, ki se je po drugi svetovni vojni stopnjeval ter dosegel vrhunec
v socialnih gibanjih poznih šestdesetih in sedemdesetih let (Lieberman 1997,
549). Tako naj bi danes kot pravilnega koncept rase sprejemalo 50 odstotkov
fizičnih in 30 odstotkov kulturnih antropologov, pa še to George J. Armela-
gos kritizira kot aplikacijo znanstvenih orodij dvajsetega stoletja na probleme
179
sebi namen ter popolnoma nerazumljive neposvečenim in nerelevantne za pi-
sanje zgodovine človeštva.
Pravzaprav je začetek stoletja, če ne že njegovo prvo polovico, zaznamo-
val razkol med kulturno in fizično antropologijo v ZDA. V bistvu je šlo za
igro moči med univerzama Columbia ter Harvard oziroma med Boasom ter
Hootonom. Za razliko od slednjega je prvi močno kritiziral rasni formalizem
in je s pomočjo tega na Columbiji ustvaril močno intelektualno tradicijo kul-
turne antropologije. Kljub temu, da so se Hootonovi učenci oddaljili od nje-
govega pristopa rasne klasifikacije na podlagi neadaptivnih značilnosti, kon-
cepta rase nikoli niso zanikali ter so tako tvorili jedro povojnih antropologov,
ki so priznavali obstoj različnih ras (Littlefield et al. 1982, 645).
Osnove združevanja človeštva so bile postavljene, ko je na Columbiji
Boas zagovarjal stališče združevanja in enakosti ras. Očitni uspeh pa je imel
tudi negativne posledice, kajti v letih med 1900 ter 1925 na Columbiji ni bilo
zagovora niti enega doktorata iz fizične antropologije (Allen 1989, 83), kar je
vodilo do tega, da je fizična antropologija postala domena Hootona in njego-
vih učencev. In ko se je v tridesetih letih Boas zavzemal za oster nastop proti
v Nemčiji porajajočemu se rasizmu, sta bila edina, ki sta ga podprla, Hrdlička
ter Hooton. Tisti Hooton, ki je leta 1940 v knjigi Why Men Behave like Apes
and Vice Versa napisal (Kavur 1999a, 21):
»Znebiti se moramo lažnih prerokov kulturne rešitve in nezanimi-
vih pridigarjev človeške enotnosti. Prihodnost naše vrste ni odvisna
od oblike vladanja, ekonomske prilagoditve, religioznih in socialnih
prepričanj ter čiste izobrazbe o okolju. Prihodnost človeka je odvisna
od biologije.«
Tako je še leta dolgo veljalo, da je koncept rase uspešno orodje za opi-
sovanje človeške variabilnosti. V zadnji polovici stoletja pa je koncept zara-
di kritike genetike in zaradi »škodljivih socialnih posledic« postal vedno bolj
opuščan (Littlefield et al. 1982, 641).
Mnenje, da rase sploh ne obstajalo, je bilo že nekajkrat izraženo v an-
tropoloških učbenikih pred letom 1970, vrhunec pa je doseglo v učbenikih,
izdanih med leti 1975 ter 1979, ko je le četrtina učbenikov zagovarjala kon-
cept rase (Littlefield et al. 1982, 646). Dejstvo je verjetno posledica antirasi-
stičnega efekta, ki se je po drugi svetovni vojni stopnjeval ter dosegel vrhunec
v socialnih gibanjih poznih šestdesetih in sedemdesetih let (Lieberman 1997,
549). Tako naj bi danes kot pravilnega koncept rase sprejemalo 50 odstotkov
fizičnih in 30 odstotkov kulturnih antropologov, pa še to George J. Armela-
gos kritizira kot aplikacijo znanstvenih orodij dvajsetega stoletja na probleme
179
