Page 185 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 185
sorodniki še kar prihajajo
bljenimi. Osrednji nosilec pomena na upodobitvi je moški v ozadju z gorjačo,
ki dominantni figuri v ospredju vokalizira ter gestikularizira kažoč na noso-
roge. V levem spodnjem kotu se nahaja moški, ki je ravnokar odložil kame-
na orodja, ki jih je izdeloval, ter s pogledom in gibom telesa sledi kličočemu.
Prav tako mu sledi tudi ženska, ki v ozadju pred jamo, v kateri dve osebi kuri-
ta ogenj, pestuje dojenčka. Klic spremlja tudi otrok, ki se v desnem spodnjem
kotu igra z medvedjo lobanjo. Zgolj osrednja moška figura deluje neprizadeto
in izvzeto iz podobe, čeprav je razvidno, da je klic namenjen prav njej. V tradi-
ciji upodabljanja avtoritete Burian ustvari močno osebnost, ki izžareva domi-
nantno vlogo v skupnosti, hkrati pa zaradi velikosti in perspektive upodobi-
tve nosi vse informacije o prikazovani skupnosti. Izrazita obrazna prognatija
ter naprej nagnjena glava, s krznom ovita ledja, naprej nagnjena ramena ter
rahlo pokrčena kolena izdajajo stereotipno upodobitev neandertalca. Pravza-
prav upodobitev nog vseh prikazanih ilustrira Burianovo genialnost pri likov-
nem reševanju teorijskih težav – vse figure so upodobljene sede oziroma čepe,
oziroma ravno v trenutku, ko so začele vstajati, ali pa v koraku – tako so vsa
kolena upodobljena pokrčeno, pa vendar anatomsko korektno glede na gib, ki
ga je prikazani izvajal.
Prav ta vidik Burianovih likovnih rešitev je ilustrativen za splošne smer-
nice rekonstrukcij druge polovice dvajsetega stoletja. Kljub intenzivnim raz-
pravam ter prevladi ene ali druge teorije v začetku stoletja, je drugo polovico
stoletja zaznamovala predvsem množica včasih nasprotujočih si konceptov –
da bi se izogibali spornim rekonstrukcijam anatomije, so bili avtorji prisiljeni
telesa upodabljati v gibanju, ki je te značilnosti zakrilo ali izrabilo. Posledič-
no je reševanje likovnih težav, izvirajočih iz antropološke teorije ter v funkci-
ji prikrivanja neželenega oziroma spornega, vodilo v paleoantropologiji prav-
zaprav do večje razgibanosti in resničnosti upodobitev.
185
bljenimi. Osrednji nosilec pomena na upodobitvi je moški v ozadju z gorjačo,
ki dominantni figuri v ospredju vokalizira ter gestikularizira kažoč na noso-
roge. V levem spodnjem kotu se nahaja moški, ki je ravnokar odložil kame-
na orodja, ki jih je izdeloval, ter s pogledom in gibom telesa sledi kličočemu.
Prav tako mu sledi tudi ženska, ki v ozadju pred jamo, v kateri dve osebi kuri-
ta ogenj, pestuje dojenčka. Klic spremlja tudi otrok, ki se v desnem spodnjem
kotu igra z medvedjo lobanjo. Zgolj osrednja moška figura deluje neprizadeto
in izvzeto iz podobe, čeprav je razvidno, da je klic namenjen prav njej. V tradi-
ciji upodabljanja avtoritete Burian ustvari močno osebnost, ki izžareva domi-
nantno vlogo v skupnosti, hkrati pa zaradi velikosti in perspektive upodobi-
tve nosi vse informacije o prikazovani skupnosti. Izrazita obrazna prognatija
ter naprej nagnjena glava, s krznom ovita ledja, naprej nagnjena ramena ter
rahlo pokrčena kolena izdajajo stereotipno upodobitev neandertalca. Pravza-
prav upodobitev nog vseh prikazanih ilustrira Burianovo genialnost pri likov-
nem reševanju teorijskih težav – vse figure so upodobljene sede oziroma čepe,
oziroma ravno v trenutku, ko so začele vstajati, ali pa v koraku – tako so vsa
kolena upodobljena pokrčeno, pa vendar anatomsko korektno glede na gib, ki
ga je prikazani izvajal.
Prav ta vidik Burianovih likovnih rešitev je ilustrativen za splošne smer-
nice rekonstrukcij druge polovice dvajsetega stoletja. Kljub intenzivnim raz-
pravam ter prevladi ene ali druge teorije v začetku stoletja, je drugo polovico
stoletja zaznamovala predvsem množica včasih nasprotujočih si konceptov –
da bi se izogibali spornim rekonstrukcijam anatomije, so bili avtorji prisiljeni
telesa upodabljati v gibanju, ki je te značilnosti zakrilo ali izrabilo. Posledič-
no je reševanje likovnih težav, izvirajočih iz antropološke teorije ter v funkci-
ji prikrivanja neželenega oziroma spornega, vodilo v paleoantropologiji prav-
zaprav do večje razgibanosti in resničnosti upodobitev.
185
