Page 182 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 182
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
tem celo uživajo. Seveda se knjiga zaključi s smrtjo neandertalske skupine, nji-
hovi dediči pa v kanujih plujejo preko jezera, ki se je tako bleščalo, »da ni mo-
gel videti, ali ima črta teme konec« (Golding 2002, 212). Goldingova mrač-
na vizija prihodnosti je predvsem odraz njegovega globokega obupa ob koncu
vojne, ko je spoznal, kaj so ljudje sposobni narediti soljudem. Ni šlo zgolj za re-
fleksije vojnega pobijanja, ampak je v luči represij totalitarnih sistemov izgubil
svojo predvojno vero v sposobnost človeštva, da doseže popolnost.
Na podoben način so bile zastavljene redke povojne rekonstrukcije člo-
veških prednikov – da bi eliminirali vse moteče oziroma v povojni krizi ne-
sprejemljive elemente, ki bi omogočali prikaz nasilja, so se redke preostale re-
konstrukcije omejile predvsem na prikazovanje statičnih podob, kjer ni bilo
veliko prikazov dejavnosti, ki bi lahko motile krvi in nasilja sito publiko. Še
ena izmed poglavitnih značilnosti upodobitev druge polovice dvajsetega sto-
letja je odsotnost upodobitev spopadov med lovci in divjimi zvermi – lovec
je prej izdelovalec orodij ter opazovalec plena v zasedi kot pa postavni junak,
ki s svojim telesom brani družino pred zvermi oziroma pred drugimi ljud-
mi. Domnevamo lahko, da je upad upodobitev nasilja posledica antropološke
kampanje povojnega obdobja, ki je kulminirala leta 1968 z izdajo Montaguje-
vega zbornika Man and Agression. V uvodnem besedilu je urednik trdil, da
je zahodni mit o divjih živalih zgolj razlaga lastne agresivnosti. Po njegovem
mnenju so antropologi agresivnost, ki so jo opazovali v sodobni družbi in pri-
pisovali preteklim, izvajali iz opazovanj, da naj bi se človeštvo razvilo iz div-
jih, nasilnih živalskih prednikov. Zagovarjal je tezo, da je serija antropoloških
monografij iz petdesetih in z začetka šestdesetih let sodila v isti žanr kot Gol-
dingov roman Gospodar muh – popularna naj bi bila v obdobju, ko avtorji z
njimi pomirjajo bralce, ki iščejo oprostitve za svoje grehe ter trdijo, da je nasil-
nost pač vrojena človeštvu (Montagu 1968, 9–11).
Posledično je prav zaradi političnega in socialnega diktata prazgodovina
izgubila tisti naboj, ki je z rekonstrukcijami podžigal domišljijo, oziroma so
primat pri produkciji rekonstrukcij prevzeli avtorji iz dežel z drugačnim po-
litičnim ozadjem – predvsem s področja totalitarnih režimov vzhodnega blo-
ka. Pri tem je potrebno izpostaviti predvsem dva avtorja, Mihaila M. Gerasi-
mova iz Sovjetske zveze ter Zdenka Buriana iz Češkoslovaške.
Burianovo delo je pri svojem pregledu imaginarijev v upodabljanju lju-
di iz preteklosti Wiktor Stoczkowski poimenoval pogojena domišlija (Stocz-
kowski 1997, 250). Priznati moramo, da je Burian zagotovo avtor največjega,
predvsem pa najprepoznavnejšega opusa rekonstrukcij prazgodovinskega živ-
ljenja. Hkrati pa je slovel po tem, da je vedno deloval pod strokovnim vod-
stvom avtorjev, katerih dela je ilustriral, pri čemer je potrebno izpostaviti
182
tem celo uživajo. Seveda se knjiga zaključi s smrtjo neandertalske skupine, nji-
hovi dediči pa v kanujih plujejo preko jezera, ki se je tako bleščalo, »da ni mo-
gel videti, ali ima črta teme konec« (Golding 2002, 212). Goldingova mrač-
na vizija prihodnosti je predvsem odraz njegovega globokega obupa ob koncu
vojne, ko je spoznal, kaj so ljudje sposobni narediti soljudem. Ni šlo zgolj za re-
fleksije vojnega pobijanja, ampak je v luči represij totalitarnih sistemov izgubil
svojo predvojno vero v sposobnost človeštva, da doseže popolnost.
Na podoben način so bile zastavljene redke povojne rekonstrukcije člo-
veških prednikov – da bi eliminirali vse moteče oziroma v povojni krizi ne-
sprejemljive elemente, ki bi omogočali prikaz nasilja, so se redke preostale re-
konstrukcije omejile predvsem na prikazovanje statičnih podob, kjer ni bilo
veliko prikazov dejavnosti, ki bi lahko motile krvi in nasilja sito publiko. Še
ena izmed poglavitnih značilnosti upodobitev druge polovice dvajsetega sto-
letja je odsotnost upodobitev spopadov med lovci in divjimi zvermi – lovec
je prej izdelovalec orodij ter opazovalec plena v zasedi kot pa postavni junak,
ki s svojim telesom brani družino pred zvermi oziroma pred drugimi ljud-
mi. Domnevamo lahko, da je upad upodobitev nasilja posledica antropološke
kampanje povojnega obdobja, ki je kulminirala leta 1968 z izdajo Montaguje-
vega zbornika Man and Agression. V uvodnem besedilu je urednik trdil, da
je zahodni mit o divjih živalih zgolj razlaga lastne agresivnosti. Po njegovem
mnenju so antropologi agresivnost, ki so jo opazovali v sodobni družbi in pri-
pisovali preteklim, izvajali iz opazovanj, da naj bi se človeštvo razvilo iz div-
jih, nasilnih živalskih prednikov. Zagovarjal je tezo, da je serija antropoloških
monografij iz petdesetih in z začetka šestdesetih let sodila v isti žanr kot Gol-
dingov roman Gospodar muh – popularna naj bi bila v obdobju, ko avtorji z
njimi pomirjajo bralce, ki iščejo oprostitve za svoje grehe ter trdijo, da je nasil-
nost pač vrojena človeštvu (Montagu 1968, 9–11).
Posledično je prav zaradi političnega in socialnega diktata prazgodovina
izgubila tisti naboj, ki je z rekonstrukcijami podžigal domišljijo, oziroma so
primat pri produkciji rekonstrukcij prevzeli avtorji iz dežel z drugačnim po-
litičnim ozadjem – predvsem s področja totalitarnih režimov vzhodnega blo-
ka. Pri tem je potrebno izpostaviti predvsem dva avtorja, Mihaila M. Gerasi-
mova iz Sovjetske zveze ter Zdenka Buriana iz Češkoslovaške.
Burianovo delo je pri svojem pregledu imaginarijev v upodabljanju lju-
di iz preteklosti Wiktor Stoczkowski poimenoval pogojena domišlija (Stocz-
kowski 1997, 250). Priznati moramo, da je Burian zagotovo avtor največjega,
predvsem pa najprepoznavnejšega opusa rekonstrukcij prazgodovinskega živ-
ljenja. Hkrati pa je slovel po tem, da je vedno deloval pod strokovnim vod-
stvom avtorjev, katerih dela je ilustriral, pri čemer je potrebno izpostaviti
182
