Page 178 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 178
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
koščene konice puščic, obeske iz slonovine, koščene konice kopij z zalustmi
ter slog vrezovanja. Kulturne paralele so mu omogočile povratno sklepanje
in anatomsko argumentacijo – ker so Eskimi mongoloidna rasa in so njiho-
vi predniki dokazljivi v mlajšem paleolitiku Francije, je legitimna trditev, da
se je mongoloidna rasa izoblikovala že v mlajšem paleolitiku ter je obstajala
vzporedno z drugimi v Evropi (Murray 1948, 88).
Ključen problem take delitve je bil nedostopnost podatkov. Antropolo-
gi so že dobrega pol stoletja utemeljevali izoblikovanje človeških ras z ekolo-
škim determinizmom, kar pomeni, da so poglavitne človeške rase bile ekolo-
ške ter tako tudi ločene. Vsaka glavna rasa se je nahajala omejena na eni celini
ter se je preko mostov med celinami mešala s sosednjo. Ker pa na začetku dvaj-
setega stoletja ni bilo znanih mlajšepleistocenskih oziroma anatomsko mo-
dernih človeških fosilov z drugih kontinentov, so delitev izpeljali na fosilih iz
Evrope. S tem je Evropa vsaj navidezno dobila podobo izvornega mesta, s ka-
terega se je začela razselitev, ki je vodila do dokončne poselitve sveta, antro-
pologi pa so s tem prekršili prvo pravilo svojega početja. Rase, katerih različ-
nost so utemeljevali z geografsko ločitvijo, so izvorno stisnili v eno geografsko
enoto – v Evropo. Posledično bi obstoj različnih ras vzporedno moral pome-
niti, da razlike ne nastanejo pod vplivom okolja, ampak so njihove značilnos-
ti vrojene in se prenašajo po dolgih linijah od prednikov do potomcev neod-
visno od okolja.
Dirka za čim večjim zbiranjem anatomskih podatkov populacij se je za-
čela že veliko prej v 17. stoletju ter do konca 19. stoletja prispela nesmiselno
daleč. Najlepši primer tega je podatek, da je leta 1900 Aurel von Törok izme-
ril že 5.000 meritev na eni sami lobanji (Nelson, Jurmain 1988, 187), hkrati pa
je v tem obdobju bilo v Evropi antropološko premerjenih že 25.000.000 lju-
di (Kavur 1999a, 6). V začetku dvajsetega stoletja je za poskus določitve nea-
daptivnih značilnosti k meritvam glave Hooton dodal še meritve telesa, kaj-
ti menil je, da gre za anatomske značilnosti, na katere okolje le malo vpliva
(Nelson, Jurmain 1988, 193). V tem obdobju je Hrdlička zagovarjal »nepopol-
no stabilnost človeškega organizma«, kar je pomenilo, da je človeška morfo-
logija produkt interakcije med protoplazmo in okoljem (Spencer 1984, 32). V
skladu s Hootonovimi smernicami je v začetku stoletja bilo jasno, da so teles-
ne mere globoko zasidrane v genetski okvir človeka. Glede na to, da je oblika
telesa bolj stabilna od velikosti telesa, kar se kaže tudi v primerih pomanjka-
nja hrane, je Adolph H. Schultz v letih 1923 ter 1926 določil statistično različ-
ne indekse razmerja dolžine nog proti dolžini trupa pri fetusih Afro- in Evro-
američanov (Holliday 1997, 425). Fizična antropologija je postajala vedno bolj
naravoslovna disciplina, pri čemer so posamezni postopki in analize bile same
178
koščene konice puščic, obeske iz slonovine, koščene konice kopij z zalustmi
ter slog vrezovanja. Kulturne paralele so mu omogočile povratno sklepanje
in anatomsko argumentacijo – ker so Eskimi mongoloidna rasa in so njiho-
vi predniki dokazljivi v mlajšem paleolitiku Francije, je legitimna trditev, da
se je mongoloidna rasa izoblikovala že v mlajšem paleolitiku ter je obstajala
vzporedno z drugimi v Evropi (Murray 1948, 88).
Ključen problem take delitve je bil nedostopnost podatkov. Antropolo-
gi so že dobrega pol stoletja utemeljevali izoblikovanje človeških ras z ekolo-
škim determinizmom, kar pomeni, da so poglavitne človeške rase bile ekolo-
ške ter tako tudi ločene. Vsaka glavna rasa se je nahajala omejena na eni celini
ter se je preko mostov med celinami mešala s sosednjo. Ker pa na začetku dvaj-
setega stoletja ni bilo znanih mlajšepleistocenskih oziroma anatomsko mo-
dernih človeških fosilov z drugih kontinentov, so delitev izpeljali na fosilih iz
Evrope. S tem je Evropa vsaj navidezno dobila podobo izvornega mesta, s ka-
terega se je začela razselitev, ki je vodila do dokončne poselitve sveta, antro-
pologi pa so s tem prekršili prvo pravilo svojega početja. Rase, katerih različ-
nost so utemeljevali z geografsko ločitvijo, so izvorno stisnili v eno geografsko
enoto – v Evropo. Posledično bi obstoj različnih ras vzporedno moral pome-
niti, da razlike ne nastanejo pod vplivom okolja, ampak so njihove značilnos-
ti vrojene in se prenašajo po dolgih linijah od prednikov do potomcev neod-
visno od okolja.
Dirka za čim večjim zbiranjem anatomskih podatkov populacij se je za-
čela že veliko prej v 17. stoletju ter do konca 19. stoletja prispela nesmiselno
daleč. Najlepši primer tega je podatek, da je leta 1900 Aurel von Törok izme-
ril že 5.000 meritev na eni sami lobanji (Nelson, Jurmain 1988, 187), hkrati pa
je v tem obdobju bilo v Evropi antropološko premerjenih že 25.000.000 lju-
di (Kavur 1999a, 6). V začetku dvajsetega stoletja je za poskus določitve nea-
daptivnih značilnosti k meritvam glave Hooton dodal še meritve telesa, kaj-
ti menil je, da gre za anatomske značilnosti, na katere okolje le malo vpliva
(Nelson, Jurmain 1988, 193). V tem obdobju je Hrdlička zagovarjal »nepopol-
no stabilnost človeškega organizma«, kar je pomenilo, da je človeška morfo-
logija produkt interakcije med protoplazmo in okoljem (Spencer 1984, 32). V
skladu s Hootonovimi smernicami je v začetku stoletja bilo jasno, da so teles-
ne mere globoko zasidrane v genetski okvir človeka. Glede na to, da je oblika
telesa bolj stabilna od velikosti telesa, kar se kaže tudi v primerih pomanjka-
nja hrane, je Adolph H. Schultz v letih 1923 ter 1926 določil statistično različ-
ne indekse razmerja dolžine nog proti dolžini trupa pri fetusih Afro- in Evro-
američanov (Holliday 1997, 425). Fizična antropologija je postajala vedno bolj
naravoslovna disciplina, pri čemer so posamezni postopki in analize bile same
178
