Page 180 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 180
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
osemnajstega (Armelagos 1995, 103–109). Na drugi strani pa Eugenia Shank-
lin opozarja, da se antropološko pisanje o problemu ras in rasizma v ameriš-
kih antropoloških učbenikih nagiba v smer, kjer ni nobene diskusije. Proble-
matika enostavno ni komentirana oziroma je enostavno ni, to pa je vsekakor
v nasprotju s prepričanjem mnogih, da bi prav antropologi s predstavijo kon-
ceptov uporabe in zlorabe ras morali nastopiti proti ponovno porajajočemu
se rasizmu, ki ga avtorica poimenuje tudi ameriška bolezen (Shanklin 2000,
102–103).
Seveda se moramo zavedati, da je bila po sodobnih standardih večina
predvojnih še tako liberalnih antropologov zadrtih rasistov. Taka prepriča-
nja se seveda takoj po II. svetovni vojni niso spremenila, niso pa v senci kon-
centracijskih taborišč bila sposobna ohranjanja intelektualnega spoštovanja.
Vendar pa je iztrebljene rasističnih prepričanj povzročilo zanikanje druge
pomembne evolucionistične paradigme – evolucionisti so se vedno trudili
zmanjševati razkorak med ljudmi in opicami (Cartmill 1993, 201–202).
Povojni kulturni antropologi in jezikoslovci so jasno in ostro razmeji-
li razkorak med ljudmi in opicami, pri čemer se je postavilo vprašanje, na ka-
tero stran velike vrzeli je potrebno postaviti neandertalce. Črne ovce celotne-
ga procesa so bili v povojnem obdobju fizični antropologi, ki zaradi radikalne
vpetosti v evolucionistično paradigmo niso bili sposobni proglasiti absolutne
različnosti med ljudmi in živalmi. Vendar so v povojnem obdobju storili vse,
kar so mogli, da bi prispevali k percepciji enotnosti, enakosti in izjemnosti
človeštva. Rasne hierarhije so izginile iz učbenikov ter cel koncept človeške
rase je bil podvržen na eni strani radikalni kritiki, na drugi pa se ga je vse po-
gosteje enostavno ignoriralo.
Šele po drugi svetovni vojni in pod vplivom gibanj za civilne pravice se
prvič v zgodovini pokaže, da je rasizem zlo (Allen 1994, 2). Pravzaprav je priš-
lo do velikega preloma leta 1962, ko je Coon izdal monumentalno delo The
Origins of Races. Predlagal je, da se je pet poglavitnih ras človeštva razvilo iz
Homo erectus ter da je vsako rasno pokolenje prestopilo prag v stopnjo Homo
sapiens ob različnem času. Tako naj bi dolžina obdobja, ko je vsaka skupi-
na v sapientnem stanju, bila odvisna od njihovih kulturnih dosežkov. Njego-
vo delo je predstavljalo zadnjo veliko sintezo rasne teorije – če so v 19. stoletju
rase pojmovali kot biološke delitve, ki naj bi imele tudi kognitivne posledice,
je antropologija dvajsetega stoletja uvedla še evolucijsko komponento. Rase so
postale evolucijski grmi, ki so jih izoblikovali evolucijski procesi. Razprava,
ki je sledila izdaji knjige, je posledično povzročila prelom in pospešila razvoj
nove fizične antropologije, ki je postala vse bolj eklektična – začela je vklju-
čevati različna raziskovalna področja, kot sta genetika in primatologija, ter v
180
osemnajstega (Armelagos 1995, 103–109). Na drugi strani pa Eugenia Shank-
lin opozarja, da se antropološko pisanje o problemu ras in rasizma v ameriš-
kih antropoloških učbenikih nagiba v smer, kjer ni nobene diskusije. Proble-
matika enostavno ni komentirana oziroma je enostavno ni, to pa je vsekakor
v nasprotju s prepričanjem mnogih, da bi prav antropologi s predstavijo kon-
ceptov uporabe in zlorabe ras morali nastopiti proti ponovno porajajočemu
se rasizmu, ki ga avtorica poimenuje tudi ameriška bolezen (Shanklin 2000,
102–103).
Seveda se moramo zavedati, da je bila po sodobnih standardih večina
predvojnih še tako liberalnih antropologov zadrtih rasistov. Taka prepriča-
nja se seveda takoj po II. svetovni vojni niso spremenila, niso pa v senci kon-
centracijskih taborišč bila sposobna ohranjanja intelektualnega spoštovanja.
Vendar pa je iztrebljene rasističnih prepričanj povzročilo zanikanje druge
pomembne evolucionistične paradigme – evolucionisti so se vedno trudili
zmanjševati razkorak med ljudmi in opicami (Cartmill 1993, 201–202).
Povojni kulturni antropologi in jezikoslovci so jasno in ostro razmeji-
li razkorak med ljudmi in opicami, pri čemer se je postavilo vprašanje, na ka-
tero stran velike vrzeli je potrebno postaviti neandertalce. Črne ovce celotne-
ga procesa so bili v povojnem obdobju fizični antropologi, ki zaradi radikalne
vpetosti v evolucionistično paradigmo niso bili sposobni proglasiti absolutne
različnosti med ljudmi in živalmi. Vendar so v povojnem obdobju storili vse,
kar so mogli, da bi prispevali k percepciji enotnosti, enakosti in izjemnosti
človeštva. Rasne hierarhije so izginile iz učbenikov ter cel koncept človeške
rase je bil podvržen na eni strani radikalni kritiki, na drugi pa se ga je vse po-
gosteje enostavno ignoriralo.
Šele po drugi svetovni vojni in pod vplivom gibanj za civilne pravice se
prvič v zgodovini pokaže, da je rasizem zlo (Allen 1994, 2). Pravzaprav je priš-
lo do velikega preloma leta 1962, ko je Coon izdal monumentalno delo The
Origins of Races. Predlagal je, da se je pet poglavitnih ras človeštva razvilo iz
Homo erectus ter da je vsako rasno pokolenje prestopilo prag v stopnjo Homo
sapiens ob različnem času. Tako naj bi dolžina obdobja, ko je vsaka skupi-
na v sapientnem stanju, bila odvisna od njihovih kulturnih dosežkov. Njego-
vo delo je predstavljalo zadnjo veliko sintezo rasne teorije – če so v 19. stoletju
rase pojmovali kot biološke delitve, ki naj bi imele tudi kognitivne posledice,
je antropologija dvajsetega stoletja uvedla še evolucijsko komponento. Rase so
postale evolucijski grmi, ki so jih izoblikovali evolucijski procesi. Razprava,
ki je sledila izdaji knjige, je posledično povzročila prelom in pospešila razvoj
nove fizične antropologije, ki je postala vse bolj eklektična – začela je vklju-
čevati različna raziskovalna področja, kot sta genetika in primatologija, ter v
180
