Page 187 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 187
odniki ter predniki,
ki to niso
Antropologija devetnajstega stoletja, ki se je sicer ukvarjala s preuče-
vanjem človeške variabilnosti na ravni človeških ras, kljub vsemu ni
bila pripravljena na nekaj popolnoma drugačnega. Neandertalci, prvi
odkriti izumrli fizično drugačni ljudje, so sprejeli težko breme, ki jih je zazna-
movalo vse do danes. Že ob njihovem odkritju so jih proglasili za patološko
deformirane, slednja oziroma fizična in intelektualna inferiornost pa še ved-
no ostajata eden njihova poglavitna atributa.
Ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je prišlo do kon-
solidacije evolucionističnih idej v družbenih vedah – v tem obdobju je bila
večina antropologov evolucionistov, kar pomeni, da so menili, da predsta-
vljajo različne primitivne rase z njihovimi kulturami stopnje na evolucioni-
stični lestvi kulture. Posledično je bil enako upodobljen tudi razvoj kulturnih
zmožnosti – od bednih začetkov, ki jih je pestil boj za preživetje, se je člo-
veštvo gibalo v idilično prihodnost, kjer je tehnološki razvoj omogočal člo-
veštvu dominacijo nad naravo. Izhajajoč iz del Friedricha Engelsa predstavlja
delo tisti element, ki ni zgolj povzročil učlovečenja, ampak predstavlja kon-
stantno gonilo napredka (Stoczkowski 1999, 133).
Podoba sodobnega človeka se je izvila iz samopodobe meščanstva, ki je
nastalo ob koncu devetnajstega stoletja, pri čemer je svobodni duh ter čast
nove dobe zraven moralne trdnosti ilustrirala tudi fizična utrjenost. Že dolgo
je fizična moč pomenila sposobnost, da se ustrezno brani čast, sedaj pa je prav
izvežbano moško telo postalo simbol za možatost, moč ter pogum, kar lahko
prepoznamo skozi pravilno držo in postavo (Mosse 1996, 23). Skozi celoten
srednji in novi vek je bilo veliko govora o viteškem ter kasneje uglajenem ob-
našanju, vendar pri tem ni bila nikoli tako eksplicitno izpostavljena povezava
z izgledom telesa kot standardom za presojo dejanj.
sorodniki ter predniki, ki to 187
niso
ki to niso
Antropologija devetnajstega stoletja, ki se je sicer ukvarjala s preuče-
vanjem človeške variabilnosti na ravni človeških ras, kljub vsemu ni
bila pripravljena na nekaj popolnoma drugačnega. Neandertalci, prvi
odkriti izumrli fizično drugačni ljudje, so sprejeli težko breme, ki jih je zazna-
movalo vse do danes. Že ob njihovem odkritju so jih proglasili za patološko
deformirane, slednja oziroma fizična in intelektualna inferiornost pa še ved-
no ostajata eden njihova poglavitna atributa.
Ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja je prišlo do kon-
solidacije evolucionističnih idej v družbenih vedah – v tem obdobju je bila
večina antropologov evolucionistov, kar pomeni, da so menili, da predsta-
vljajo različne primitivne rase z njihovimi kulturami stopnje na evolucioni-
stični lestvi kulture. Posledično je bil enako upodobljen tudi razvoj kulturnih
zmožnosti – od bednih začetkov, ki jih je pestil boj za preživetje, se je člo-
veštvo gibalo v idilično prihodnost, kjer je tehnološki razvoj omogočal člo-
veštvu dominacijo nad naravo. Izhajajoč iz del Friedricha Engelsa predstavlja
delo tisti element, ki ni zgolj povzročil učlovečenja, ampak predstavlja kon-
stantno gonilo napredka (Stoczkowski 1999, 133).
Podoba sodobnega človeka se je izvila iz samopodobe meščanstva, ki je
nastalo ob koncu devetnajstega stoletja, pri čemer je svobodni duh ter čast
nove dobe zraven moralne trdnosti ilustrirala tudi fizična utrjenost. Že dolgo
je fizična moč pomenila sposobnost, da se ustrezno brani čast, sedaj pa je prav
izvežbano moško telo postalo simbol za možatost, moč ter pogum, kar lahko
prepoznamo skozi pravilno držo in postavo (Mosse 1996, 23). Skozi celoten
srednji in novi vek je bilo veliko govora o viteškem ter kasneje uglajenem ob-
našanju, vendar pri tem ni bila nikoli tako eksplicitno izpostavljena povezava
z izgledom telesa kot standardom za presojo dejanj.
sorodniki ter predniki, ki to 187
niso
