Page 193 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 193
sorodniki ter predniki, ki to niso
jina. Pravzaprav bi v upodobitvi lahko videli vplive povratka romantičnega
pogleda na fosilne ljudi, ko so bili slednji spet pojmovani kot plemeniti, v so-
žitju z naravo živeči divjaki. To usmeritev sta dokončno pokopala leta 1901 iz-
dani študiji Gustava Schwalbeja iz Strasbourga ter Hermanna Klaatscha iz
Heidelberga, ki sta vsak dokazovala, da neandertalski ostanki iz Spyja ter Ne-
andertala po svojih morfoloških značilnostih izstopajo iz variacijske širine so-
dobnega človeštva, s čimer sta dokončno ovrgla Virchowovo pozicijo ter potr-
dila Schaaffhausenovo tezo (Schmitz, Thissen 2000, 79).
Seveda je ključno vlogo odigralo odkritje kostnih ostankov celotne po-
pulacije v Krapini. Pomen slednje pa je slabo desetletje po odkritju (med 1908
in 1914) zasenčila serija odkritij neandertalskih skeletov v Franciji (Le Mous-
tier, La Quina, La Ferrassie, La Chapelle-aux-Saints), ki so zaradi svoje popol-
nosti pritegnili pozornost anatomov, kajti po potrditvi obstoja neandertalcev
se je preučevanje usmerilo k analizam posameznih osebkov, ter njihovi rekon-
strukciji (Kavur 1999b, 61). Z odkritjem pokopov je nastopilo obdobje znan-
stvenih rekonstrukcij.
Ključnega pomena za potek interpretacij človeških prednikov v začetku
dvajsetega stoletja je bilo odkritje treh klerikov, Amédéa in Jeana Bouyssonie-
jev ter L. Bardona, ki so leta 1908 v majhni jami La Chapelle-aux-Saint v Fran-
ciji odkrili skoraj popolnoma ohranjen moški skelet neandertalca. Na predlog
patra Henryja Breuila, ki je kasneje postal doyen francoske prazgodovinske
arheologije, so skelet poslali v analizo v Pariz k Marcelinu Bouleu v Muséum
national d' histoire naturelle. Z Boulovo odločitvijo jim je uspelo onemogoči-
ti analize liberalni ter predvsem protiklerikalni struji, ki jo je v preteklosti vo-
dil Gabriel de Mortillet na École d'Anthropologie in ki je v preteklosti odkri-
te skromne skeletne ostanke neandertalcev (do odkritja Krapine 1899) želela
vključiti v človeško predniško pokolenje. Posledično se je skelet znašel v kro-
gih, ki tudi očitnemu namernemu pokopu niso priznavali njegovega izhodišč-
nega pomena – neandertalcem je bila zanikana sposobnost konceptualizacije
smrti ter ideje o pokopu (Schmitz, Thissen 2000, 111).
Skelet je monografsko obdelal v letih 1911 do 1913 Boule in ga objavil v
Annales de Paléontologie. Njegovo poročilo je postalo najpopolnejša anatom-
ska študija neandertalca od prvega odkritja leta 1856. Zaradi natančnosti nje-
govih analiz je prav s tem delom iztrgal paleoantropologijo iz meglenih sfer
na meji med filozofijo in naravoslovjem ter jo popeljal v natančno znanost.
Njegovi zaključki so za skoraj dobro stoletje vplivali na podobo neandertalca.
Vsak skeletni del je natančno opisal, ga primerjal s podobnimi neandertalski-
mi najdbami ter sodobnimi ljudmi in opicami. Podobno kot William King
ga je opredeli kot samostojno vrsto Homo neanderthalensis in ne kot podvrsto
193
jina. Pravzaprav bi v upodobitvi lahko videli vplive povratka romantičnega
pogleda na fosilne ljudi, ko so bili slednji spet pojmovani kot plemeniti, v so-
žitju z naravo živeči divjaki. To usmeritev sta dokončno pokopala leta 1901 iz-
dani študiji Gustava Schwalbeja iz Strasbourga ter Hermanna Klaatscha iz
Heidelberga, ki sta vsak dokazovala, da neandertalski ostanki iz Spyja ter Ne-
andertala po svojih morfoloških značilnostih izstopajo iz variacijske širine so-
dobnega človeštva, s čimer sta dokončno ovrgla Virchowovo pozicijo ter potr-
dila Schaaffhausenovo tezo (Schmitz, Thissen 2000, 79).
Seveda je ključno vlogo odigralo odkritje kostnih ostankov celotne po-
pulacije v Krapini. Pomen slednje pa je slabo desetletje po odkritju (med 1908
in 1914) zasenčila serija odkritij neandertalskih skeletov v Franciji (Le Mous-
tier, La Quina, La Ferrassie, La Chapelle-aux-Saints), ki so zaradi svoje popol-
nosti pritegnili pozornost anatomov, kajti po potrditvi obstoja neandertalcev
se je preučevanje usmerilo k analizam posameznih osebkov, ter njihovi rekon-
strukciji (Kavur 1999b, 61). Z odkritjem pokopov je nastopilo obdobje znan-
stvenih rekonstrukcij.
Ključnega pomena za potek interpretacij človeških prednikov v začetku
dvajsetega stoletja je bilo odkritje treh klerikov, Amédéa in Jeana Bouyssonie-
jev ter L. Bardona, ki so leta 1908 v majhni jami La Chapelle-aux-Saint v Fran-
ciji odkrili skoraj popolnoma ohranjen moški skelet neandertalca. Na predlog
patra Henryja Breuila, ki je kasneje postal doyen francoske prazgodovinske
arheologije, so skelet poslali v analizo v Pariz k Marcelinu Bouleu v Muséum
national d' histoire naturelle. Z Boulovo odločitvijo jim je uspelo onemogoči-
ti analize liberalni ter predvsem protiklerikalni struji, ki jo je v preteklosti vo-
dil Gabriel de Mortillet na École d'Anthropologie in ki je v preteklosti odkri-
te skromne skeletne ostanke neandertalcev (do odkritja Krapine 1899) želela
vključiti v človeško predniško pokolenje. Posledično se je skelet znašel v kro-
gih, ki tudi očitnemu namernemu pokopu niso priznavali njegovega izhodišč-
nega pomena – neandertalcem je bila zanikana sposobnost konceptualizacije
smrti ter ideje o pokopu (Schmitz, Thissen 2000, 111).
Skelet je monografsko obdelal v letih 1911 do 1913 Boule in ga objavil v
Annales de Paléontologie. Njegovo poročilo je postalo najpopolnejša anatom-
ska študija neandertalca od prvega odkritja leta 1856. Zaradi natančnosti nje-
govih analiz je prav s tem delom iztrgal paleoantropologijo iz meglenih sfer
na meji med filozofijo in naravoslovjem ter jo popeljal v natančno znanost.
Njegovi zaključki so za skoraj dobro stoletje vplivali na podobo neandertalca.
Vsak skeletni del je natančno opisal, ga primerjal s podobnimi neandertalski-
mi najdbami ter sodobnimi ljudmi in opicami. Podobno kot William King
ga je opredeli kot samostojno vrsto Homo neanderthalensis in ne kot podvrsto
193
