Page 197 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 197
sorodniki ter predniki, ki to niso
ker je bil druga velika avtoriteta, ki bi prišla v poštev, Léonce Manouvrier,
ki pa je bil radikalen materialist, sledilec liberalne tradicije, ki sta jo začrtala
Paul Broca in Gabriel de Mortillet. Sicer je tudi Boule veljal za antiklerikalca,
vendar so mu njegovi diplomatski stiki z Breulom omogočili dostop do skele-
ta. Prav tako bi Leoncé Manouvrier zagotovo zagovarjal unilinearno pozici-
jo ter skelet proglasil za našega neposrednega prednika, Boule pa je zagovarjal
nekoliko bolj razvejano obliko rodoslovnega debla. Tako so akademska diplo-
macija, medinstitucionalno rivalstvo in paradigmatsko teorijsko nasprotova-
nje prevladali kot poglavitni dejavniki pri oblikovanju podobe.
Že šest mesecev po odkritju je z ministrskim sklepom bil bolj predani
prazgodovinar pater Jean Bouyssonie, imenovan za dopisnega člana Muzeja,
še istega leta pa je zaslovel s svojim poročilom Boule, kar mu je zraven znan-
stvene slave prineslo tudi privilegij preučevanja dveh novo odkritih skeletov
La Ferassie I in II. Z vključitvijo novih institucij in novih sodelavcev se je krog
privržencev, ki so neandertalce izključevali iz pokolenja naših prednikov, še
razširil. Poglavitno vlogo pri konsolidaciji ideje o podobi neandertalcev pa je
igrala predvsem Boulova knjiga Les hommes fosilles, ki je doživela več dopol-
njenih izdaj ter tudi dva prevoda v angleščino (1921 in 1957) (Van Reybrouck
2002, 163). Zavedati se moramo, da učbeniki niso zgolj povzetki znanstvenega
vedenja, ampak so tudi retorična sredstva za oblikovanje mnenj, prenos teo-
rij kasnejšim generacijam ter predvsem sredstva za usmerjanje razprav o posa-
meznih področjih vedenja. Avtorji imajo edinstveno možnost, da selektivno
izbirajo teorijske pristope in rezultate ter jih predstavljajo kot edino in neiz-
podbitno resnico.
Predvsem pa so učbeniki imeli izjemen vpliv na drugo generacijo učbe-
nikov, tista dela, ki so jih v popularnejši obliki pisali avtorji, ki niso bili vrhun-
ski strokovnjaki in so v svojem literarnem zanosu še potencirali posamezne
senzacionalistično zveneče trditve. Tako je v tridesetih letih v Nemčiji B. Re-
inhard povzemal, da neandertalci niso bili sposobni popolne iztegnitve kole-
na, kar je ustvarjalo sključeno držo in je kazalo na to, »da so bili bolj plezalci
kot opice. Saj naj bi si na drevesih iskali hrano.« (Overhage 1957, 212.)
V skladu z Boulovim prepričanjem je leta 1915 za ilustracijo naslovnice
svoje knjige Men of the Old Stone Age Henry Fairfield Osborn upodobil sku-
pino neandertalcev, ki jih je prikazal s preverjenimi in dolgotrajnimi simbo-
li za prikazovanje pomanjkanja civilizacije – upodobil jih je v divjini z gorja-
čami ter s priklonjenimi obrazi, ki dajejo vtis, da se že spuščajo na prsi kot pri
srednjeveških Belemmyae (Stringer, Gamble 1993, 19, fig. 4). Njegova inter-
pretacija neandertalcev, oziroma slikarska interpretacija Charlesa R. Knighta,
je zaznamovala arheologijo in antropologijo dvajsetega stoletja. Pomemben
197
ker je bil druga velika avtoriteta, ki bi prišla v poštev, Léonce Manouvrier,
ki pa je bil radikalen materialist, sledilec liberalne tradicije, ki sta jo začrtala
Paul Broca in Gabriel de Mortillet. Sicer je tudi Boule veljal za antiklerikalca,
vendar so mu njegovi diplomatski stiki z Breulom omogočili dostop do skele-
ta. Prav tako bi Leoncé Manouvrier zagotovo zagovarjal unilinearno pozici-
jo ter skelet proglasil za našega neposrednega prednika, Boule pa je zagovarjal
nekoliko bolj razvejano obliko rodoslovnega debla. Tako so akademska diplo-
macija, medinstitucionalno rivalstvo in paradigmatsko teorijsko nasprotova-
nje prevladali kot poglavitni dejavniki pri oblikovanju podobe.
Že šest mesecev po odkritju je z ministrskim sklepom bil bolj predani
prazgodovinar pater Jean Bouyssonie, imenovan za dopisnega člana Muzeja,
še istega leta pa je zaslovel s svojim poročilom Boule, kar mu je zraven znan-
stvene slave prineslo tudi privilegij preučevanja dveh novo odkritih skeletov
La Ferassie I in II. Z vključitvijo novih institucij in novih sodelavcev se je krog
privržencev, ki so neandertalce izključevali iz pokolenja naših prednikov, še
razširil. Poglavitno vlogo pri konsolidaciji ideje o podobi neandertalcev pa je
igrala predvsem Boulova knjiga Les hommes fosilles, ki je doživela več dopol-
njenih izdaj ter tudi dva prevoda v angleščino (1921 in 1957) (Van Reybrouck
2002, 163). Zavedati se moramo, da učbeniki niso zgolj povzetki znanstvenega
vedenja, ampak so tudi retorična sredstva za oblikovanje mnenj, prenos teo-
rij kasnejšim generacijam ter predvsem sredstva za usmerjanje razprav o posa-
meznih področjih vedenja. Avtorji imajo edinstveno možnost, da selektivno
izbirajo teorijske pristope in rezultate ter jih predstavljajo kot edino in neiz-
podbitno resnico.
Predvsem pa so učbeniki imeli izjemen vpliv na drugo generacijo učbe-
nikov, tista dela, ki so jih v popularnejši obliki pisali avtorji, ki niso bili vrhun-
ski strokovnjaki in so v svojem literarnem zanosu še potencirali posamezne
senzacionalistično zveneče trditve. Tako je v tridesetih letih v Nemčiji B. Re-
inhard povzemal, da neandertalci niso bili sposobni popolne iztegnitve kole-
na, kar je ustvarjalo sključeno držo in je kazalo na to, »da so bili bolj plezalci
kot opice. Saj naj bi si na drevesih iskali hrano.« (Overhage 1957, 212.)
V skladu z Boulovim prepričanjem je leta 1915 za ilustracijo naslovnice
svoje knjige Men of the Old Stone Age Henry Fairfield Osborn upodobil sku-
pino neandertalcev, ki jih je prikazal s preverjenimi in dolgotrajnimi simbo-
li za prikazovanje pomanjkanja civilizacije – upodobil jih je v divjini z gorja-
čami ter s priklonjenimi obrazi, ki dajejo vtis, da se že spuščajo na prsi kot pri
srednjeveških Belemmyae (Stringer, Gamble 1993, 19, fig. 4). Njegova inter-
pretacija neandertalcev, oziroma slikarska interpretacija Charlesa R. Knighta,
je zaznamovala arheologijo in antropologijo dvajsetega stoletja. Pomemben
197
