Page 194 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 194
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
Homo sapiens. Njegova odločitev je temeljila na prepričanju, da se oblika loba-
nje nahaja daleč izven morfološke variacijske širine, ki jo lahko opazujemo pri
sodobnih človeških populacijah – primerjava lobanje s sodobnim Francozom
in šimpanzom je dosegla svoj namen in uspela ustvariti primitivno podobo
neandertalca (Stringer, Gamble 1993, 16). Kljub njegovi rigorozni natančnos-
ti je Boule izpeljal nekatere zavajajoče sklepe. Njegova podoba neandertalca je
bila predstava o primitivnem opičjem človeku, ki se močno razlikuje od mo-
dernih ljudi, ki so se pojavili kmalu za tem. Vzpostavljena je bila znanstvena
podoba človeka, ki ni mogel biti naš sorodnik – bil je drugačen. Njegova hrb-
tenica naj bi bila veliko bolj zvita, kar naj bi tvorilo grbavo držo ter stopicajoč
korak. Glava naj bi bila nagnjena naprej, kar je še poudarjalo prognaten obraz,
in imel je močno oblikovane nadočesne oboke. Seveda so bila kolena nekoliko
pokrčena (Boule 1923, 202–226). S ponavljanjem svojih trditev v vplivnih uč-
benikih, ki so doživeli številne ponatise, je kljub očitnim napakam Boule us-
pel zagotoviti trajnost svoji rekonstrukciji (Van Reybrouck 2002, 158). Njego-
va celopostavna anatomska rekonstrukcija starca iz La Chapelle-aux-Saint je
nastala leta 1913. Poškodovana vretenca so Boulea vodila k drži rekonstrukci-
je, vendar pa je James H. McGregor iz American Museum of Natural History
opozoril, da je Bouleovo sklepanje izhajalo tudi iz osebnega prepričanja, da se
je tako star človeški fosil moral držati na takšen način.
Še v četrti izdaji Les Hommes Fossiles leta 1952, ki jo je izdal skupaj z He-
nrijem Valloisom, se je Boule trdno oklepal svoje retorike pri opisovanju in-
feriornosti in bestialnosti neandertalcev, ki so zanj takšni zaradi svoje ana-
tomske drugačnosti. Pri opisu lobanje je menil, da »tudi oči opazovalca, ki ni
seznanjen z anatomijo«, opazijo čuden izgled (Boule, Vallois 1952, 223). Pri
opisu drže je še vedno vztrajal pri naprej nagnjeni drži, ki izhaja iz pozicije oci-
pitalne odprtine ter ukrivljenosti hrbtenice. Prav tako je še vedno izpostavljal
nezmožnost popolne iztegnitve kolenskega sklepa ter posledične pokrčenos-
ti v kolenih (Boule, Vallois 1952, 252–253). Pri analizi odlitkov lobanjskih od-
tisov sta avtorja menila, da možgani sodobnih ljudi izkazujejo veliko več vi-
jug in kompleksnosti, pri čemer naj bi bili možgani neandertalcev še najbolj
podobni možganom velikih, človeku podobnih opic in mikrocefaličnih ljudi
(Boule, Vallois 1952, 258). Kasneje sta pri analizi oblikovanja frontalnega lo-
busa možganov, ki sta ga rekonstruirala na podlagi odtisa možganov ter for-
me lobanje, trdila, da ta del možganov izkazuje razvojno pozicijo na sredi med
velikimi opicami in sodobnimi ljudmi (Boule, Vallois 1952, 260).
V povzetku anatomskih značilnosti sta avtorja podala tudi kulturno
opredelitev, kjer opozarjata na nizko kulturno sposobnost neandertalcev –
uporabljali naj bi zgolj omejeno število surovin, njihovo kameno orodje naj bi
194
Homo sapiens. Njegova odločitev je temeljila na prepričanju, da se oblika loba-
nje nahaja daleč izven morfološke variacijske širine, ki jo lahko opazujemo pri
sodobnih človeških populacijah – primerjava lobanje s sodobnim Francozom
in šimpanzom je dosegla svoj namen in uspela ustvariti primitivno podobo
neandertalca (Stringer, Gamble 1993, 16). Kljub njegovi rigorozni natančnos-
ti je Boule izpeljal nekatere zavajajoče sklepe. Njegova podoba neandertalca je
bila predstava o primitivnem opičjem človeku, ki se močno razlikuje od mo-
dernih ljudi, ki so se pojavili kmalu za tem. Vzpostavljena je bila znanstvena
podoba človeka, ki ni mogel biti naš sorodnik – bil je drugačen. Njegova hrb-
tenica naj bi bila veliko bolj zvita, kar naj bi tvorilo grbavo držo ter stopicajoč
korak. Glava naj bi bila nagnjena naprej, kar je še poudarjalo prognaten obraz,
in imel je močno oblikovane nadočesne oboke. Seveda so bila kolena nekoliko
pokrčena (Boule 1923, 202–226). S ponavljanjem svojih trditev v vplivnih uč-
benikih, ki so doživeli številne ponatise, je kljub očitnim napakam Boule us-
pel zagotoviti trajnost svoji rekonstrukciji (Van Reybrouck 2002, 158). Njego-
va celopostavna anatomska rekonstrukcija starca iz La Chapelle-aux-Saint je
nastala leta 1913. Poškodovana vretenca so Boulea vodila k drži rekonstrukci-
je, vendar pa je James H. McGregor iz American Museum of Natural History
opozoril, da je Bouleovo sklepanje izhajalo tudi iz osebnega prepričanja, da se
je tako star človeški fosil moral držati na takšen način.
Še v četrti izdaji Les Hommes Fossiles leta 1952, ki jo je izdal skupaj z He-
nrijem Valloisom, se je Boule trdno oklepal svoje retorike pri opisovanju in-
feriornosti in bestialnosti neandertalcev, ki so zanj takšni zaradi svoje ana-
tomske drugačnosti. Pri opisu lobanje je menil, da »tudi oči opazovalca, ki ni
seznanjen z anatomijo«, opazijo čuden izgled (Boule, Vallois 1952, 223). Pri
opisu drže je še vedno vztrajal pri naprej nagnjeni drži, ki izhaja iz pozicije oci-
pitalne odprtine ter ukrivljenosti hrbtenice. Prav tako je še vedno izpostavljal
nezmožnost popolne iztegnitve kolenskega sklepa ter posledične pokrčenos-
ti v kolenih (Boule, Vallois 1952, 252–253). Pri analizi odlitkov lobanjskih od-
tisov sta avtorja menila, da možgani sodobnih ljudi izkazujejo veliko več vi-
jug in kompleksnosti, pri čemer naj bi bili možgani neandertalcev še najbolj
podobni možganom velikih, človeku podobnih opic in mikrocefaličnih ljudi
(Boule, Vallois 1952, 258). Kasneje sta pri analizi oblikovanja frontalnega lo-
busa možganov, ki sta ga rekonstruirala na podlagi odtisa možganov ter for-
me lobanje, trdila, da ta del možganov izkazuje razvojno pozicijo na sredi med
velikimi opicami in sodobnimi ljudmi (Boule, Vallois 1952, 260).
V povzetku anatomskih značilnosti sta avtorja podala tudi kulturno
opredelitev, kjer opozarjata na nizko kulturno sposobnost neandertalcev –
uporabljali naj bi zgolj omejeno število surovin, njihovo kameno orodje naj bi
194
