Page 195 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 195
sorodniki ter predniki, ki to niso
bilo primitivno, prav tako pa ni bilo poznanih nikakršnih znakov »preoku-
pacije z estetskim redom oziroma z moralnim redom«, kar naj bi bilo za avtor-
ja v skladu z »brutalnim izgledom močnega in masivnega telesa, masivne glave
z robustnimi zobmi, kar potrjuje prevladovanje popolnoma vegetativnih in bes-
tialnih funkcij možganov« (Boule, Vallois 1952, 262–263).
Kljub retoriki, ki je ves čas poudarjala bestialni izgled ter opičjim po-
dobne anatomske značilnosti, se je Boule poskušal oprati vsake krivde pri iz-
delavi modela rekonstrukcije. Za izdelavo odlitka lobanje moža iz La Chapel-
le-aux-Saint je najel mladega kiparja M. Joanny-Duranda, ki se je zanimal za
anatomijo ter je na lobanjo nalepil modele mišic. Pri opisu nastale skulpture
je Boule jasno zatrdil, da kiparja oziroma njegovega dela ni »potiskal v smer
opičjega ali bestialnega izgleda« (Boule, Vallois 1952, 254), kar lahko očitno
razumemo kot opravičilo za tako ravnanje v preteklosti.
Verjetno je na formiranje podobe močno vplival razvoj antropologije,
ki je prav v tem obdobju dokončno ovrgla mite o rajskem načinu življenja so-
dobnih primitivnih ljudstev ter pokazala, da tudi te skupnosti pestijo številne
tegobe. Tako je František Kupka že leta 1909 ustvaril podobo neandertalca,
ki je dolgoročno zaznamovala njihovo podobo v javnosti (Stringer, Gamble,
1993, 18. fig. 3; Trinkaus, Shipman 1993, 402, fig. 70). Z Bouleovim sodelo-
vanjem je nastala podoba neandertalca, ki živi še danes – podoba brutalne-
ga, kosmatega divjaka, poraščenega po vsem telesu, s štrlečimi čekani, ki vih-
ti gorjačo ali pa ždi za skalo ter preži na plen, ki ga bo naskočil vsak trenutek
(Bosinski 1993, 28). Pri upodobitvi je bil bestialen in opičjemu podoben izgled
skrajno potenciran.
Vendar je že leta 1911 tudi Arthur Keith začel svojo revizijo starca iz La
Chapelle-aux-Saint. Menil je, da se nendertalci ne nahajajo v gorilji fazi, ter je
podal veliko bolj človeško podobo neandertalca. Narediti je dal podobo bra-
datega moža, ki sicer sedi v skalni votlinici obdan z orjaškimi kostmi, ven-
dar kontemplativno izdeluje kameno orodje (Stringer, Gamble 1993, 18, fig. 2).
Opozoril je, da ni nobenih sledi, ki bi kazale na težave s popolnoma vzravna-
no držo (Drell 2000, 10). Vendar Keithova podoba ni prevladala. Najverjetne-
je je to dejstvo posledica teoretičnih nasprotovanj med Keithom ter Boulom.
Prvi je menil, da so bili neandertalci naši predniki, drugi pa jim je to mes-
to zanikal. Boule je ugovarjal tej poziciji ter objavil zelo natančno anatom-
sko poročilo, v katerem je neandertalce dokončno izključil iz seznama naših
prednikov (Gamble 1997, 9). Ko je v znanstvenih krogih prevladalo Boulo-
vo mnenje, je ostala tudi njegova podoba – in to ne glede na svojo napačnost.
Ohranila se je v antropoloških, predvsem pa v poljudnoznanstvenih objavah
oziroma objavah drugih strok in žanrov vse do šestdesetih let. V trenutku pa,
195
bilo primitivno, prav tako pa ni bilo poznanih nikakršnih znakov »preoku-
pacije z estetskim redom oziroma z moralnim redom«, kar naj bi bilo za avtor-
ja v skladu z »brutalnim izgledom močnega in masivnega telesa, masivne glave
z robustnimi zobmi, kar potrjuje prevladovanje popolnoma vegetativnih in bes-
tialnih funkcij možganov« (Boule, Vallois 1952, 262–263).
Kljub retoriki, ki je ves čas poudarjala bestialni izgled ter opičjim po-
dobne anatomske značilnosti, se je Boule poskušal oprati vsake krivde pri iz-
delavi modela rekonstrukcije. Za izdelavo odlitka lobanje moža iz La Chapel-
le-aux-Saint je najel mladega kiparja M. Joanny-Duranda, ki se je zanimal za
anatomijo ter je na lobanjo nalepil modele mišic. Pri opisu nastale skulpture
je Boule jasno zatrdil, da kiparja oziroma njegovega dela ni »potiskal v smer
opičjega ali bestialnega izgleda« (Boule, Vallois 1952, 254), kar lahko očitno
razumemo kot opravičilo za tako ravnanje v preteklosti.
Verjetno je na formiranje podobe močno vplival razvoj antropologije,
ki je prav v tem obdobju dokončno ovrgla mite o rajskem načinu življenja so-
dobnih primitivnih ljudstev ter pokazala, da tudi te skupnosti pestijo številne
tegobe. Tako je František Kupka že leta 1909 ustvaril podobo neandertalca,
ki je dolgoročno zaznamovala njihovo podobo v javnosti (Stringer, Gamble,
1993, 18. fig. 3; Trinkaus, Shipman 1993, 402, fig. 70). Z Bouleovim sodelo-
vanjem je nastala podoba neandertalca, ki živi še danes – podoba brutalne-
ga, kosmatega divjaka, poraščenega po vsem telesu, s štrlečimi čekani, ki vih-
ti gorjačo ali pa ždi za skalo ter preži na plen, ki ga bo naskočil vsak trenutek
(Bosinski 1993, 28). Pri upodobitvi je bil bestialen in opičjemu podoben izgled
skrajno potenciran.
Vendar je že leta 1911 tudi Arthur Keith začel svojo revizijo starca iz La
Chapelle-aux-Saint. Menil je, da se nendertalci ne nahajajo v gorilji fazi, ter je
podal veliko bolj človeško podobo neandertalca. Narediti je dal podobo bra-
datega moža, ki sicer sedi v skalni votlinici obdan z orjaškimi kostmi, ven-
dar kontemplativno izdeluje kameno orodje (Stringer, Gamble 1993, 18, fig. 2).
Opozoril je, da ni nobenih sledi, ki bi kazale na težave s popolnoma vzravna-
no držo (Drell 2000, 10). Vendar Keithova podoba ni prevladala. Najverjetne-
je je to dejstvo posledica teoretičnih nasprotovanj med Keithom ter Boulom.
Prvi je menil, da so bili neandertalci naši predniki, drugi pa jim je to mes-
to zanikal. Boule je ugovarjal tej poziciji ter objavil zelo natančno anatom-
sko poročilo, v katerem je neandertalce dokončno izključil iz seznama naših
prednikov (Gamble 1997, 9). Ko je v znanstvenih krogih prevladalo Boulo-
vo mnenje, je ostala tudi njegova podoba – in to ne glede na svojo napačnost.
Ohranila se je v antropoloških, predvsem pa v poljudnoznanstvenih objavah
oziroma objavah drugih strok in žanrov vse do šestdesetih let. V trenutku pa,
195
