Page 199 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 199
sorodniki ter predniki, ki to niso
no navleči obraz šimpanza ter obraz filozofa (Hooton 1947, 323–327). Kljub
njegovi anatomski rigoroznosti je predvsem literarna širina njegovega jezika
uspela prikazati konceptualne okvirje, znotraj katerih je pojmoval fosilne os-
tanke človeštva – lobanjo starega moža iz La Chapelle-aux-Saint je opisal kot
zelo veliko in bestialnega videza. Sicer pa je na kulturni ravni celo neander-
talcem pripisoval neko obliko religioznosti, ki pa ni bila tako razvita kot pri
sodobnih ljudeh (Hooton 1947, 318–327). Kljub temu da je izvajal določene
vrednostne sodbe iz anatomije okostij, je Hooton dvomil v pravilnost rekon-
strukcij obrazov izumrlih hominidov. Ekspresivnost obraznih potez in gesti-
kulacija tako prekrijeta verodostojne anatomske poteze in tako početje nima
nobene znanstvene vrednosti, ampak je zgolj zavajanje javnosti (Hooton 1947,
329). Njegova dela nam niso zapustila nobenih rekonstrukcij, posledično nje-
gove teorije tudi niso doživele širše popularizacije v neznanstvenih krogih.
Njegova antropologija je ostala umetno ujeta v elitne intelektualne kroge har-
vardske univerze ter njegovih učencev, ki pa so spoznali zmote velikega moj-
stra in se šele v sredini dvajsetega stoletja posvetili popularizaciji svojih idej s
pomočjo tedaj novih medijev – predvsem televizije.
Še močneje je popularno podobo neandertalcev v dvajsetem stoletju za-
znamovala slika The Neanderthal Flint Workers, ki jo je leta 1924 za American
Museum of Natural History izdelal Charles R. Knight (Tattersall 1995, 89, fig.
61). Pri delu je upošteval navodila Osborna, ki je prepovedoval upodobitev ka-
kih stolov, ampak naj bi prikazovala divjake, ki so vajeni sedenja na tleh in naj
bi čepeli ali klečali na kosu kože. Tako je nastala upodobitev, katere poglavit-
na značilnost ni anatomska drža s pokrčenimi koleni, kot je predlagal Bou-
le, polomljene kosti okoli jame, krznena oblačila ter druge ikone primitivne
preteklosti, ampak nagovarja svoje gledalce predvsem z izraznostjo obrazov in
telesno držo. Ne da so upodobljeni kot suroveži, upodobljeni so kot strašlji-
vi suroveži, ki se nikoli ne smejijo ter izgledajo nesrečno. Kot je napisal Alan
Mann, zrejo v dolino, kot da bi se iz nje približevalo izumrtje (Mann 2003,
141). Seveda je podoba bila močno zasidrana v znanstvenih prepričanjih, ki jih
je formuliral Osborne v sintezi vsega povedanega o primitivnosti neandertal-
cev, kjer je zaključil, da so bili sicer degenerirana vrsta, vendar so nekako uspe-
li preživeti do prihoda modernih ljudi oziroma so bili izrinjeni ter pobiti zara-
di superiornosti tehnologije ter inteligence slednjih (Osborn 1916, 258).
Začetek sodobnih rekonstrukcij predstavlja slika Jaya Matternesa iz po-
znih 60-tih let prav tako naslikana za American Museum of Natural History
(Tattersall, 1995, 149, fig. 103). Ilustracija je inovativna v številnih pogledih –
na njej je v ospredju upodobljenih več žensk kot moških, na njej se pojavlja-
jo starejši otroci, ki so vključeni v dogajanje, ženske imajo urejene lase, osre-
199
no navleči obraz šimpanza ter obraz filozofa (Hooton 1947, 323–327). Kljub
njegovi anatomski rigoroznosti je predvsem literarna širina njegovega jezika
uspela prikazati konceptualne okvirje, znotraj katerih je pojmoval fosilne os-
tanke človeštva – lobanjo starega moža iz La Chapelle-aux-Saint je opisal kot
zelo veliko in bestialnega videza. Sicer pa je na kulturni ravni celo neander-
talcem pripisoval neko obliko religioznosti, ki pa ni bila tako razvita kot pri
sodobnih ljudeh (Hooton 1947, 318–327). Kljub temu da je izvajal določene
vrednostne sodbe iz anatomije okostij, je Hooton dvomil v pravilnost rekon-
strukcij obrazov izumrlih hominidov. Ekspresivnost obraznih potez in gesti-
kulacija tako prekrijeta verodostojne anatomske poteze in tako početje nima
nobene znanstvene vrednosti, ampak je zgolj zavajanje javnosti (Hooton 1947,
329). Njegova dela nam niso zapustila nobenih rekonstrukcij, posledično nje-
gove teorije tudi niso doživele širše popularizacije v neznanstvenih krogih.
Njegova antropologija je ostala umetno ujeta v elitne intelektualne kroge har-
vardske univerze ter njegovih učencev, ki pa so spoznali zmote velikega moj-
stra in se šele v sredini dvajsetega stoletja posvetili popularizaciji svojih idej s
pomočjo tedaj novih medijev – predvsem televizije.
Še močneje je popularno podobo neandertalcev v dvajsetem stoletju za-
znamovala slika The Neanderthal Flint Workers, ki jo je leta 1924 za American
Museum of Natural History izdelal Charles R. Knight (Tattersall 1995, 89, fig.
61). Pri delu je upošteval navodila Osborna, ki je prepovedoval upodobitev ka-
kih stolov, ampak naj bi prikazovala divjake, ki so vajeni sedenja na tleh in naj
bi čepeli ali klečali na kosu kože. Tako je nastala upodobitev, katere poglavit-
na značilnost ni anatomska drža s pokrčenimi koleni, kot je predlagal Bou-
le, polomljene kosti okoli jame, krznena oblačila ter druge ikone primitivne
preteklosti, ampak nagovarja svoje gledalce predvsem z izraznostjo obrazov in
telesno držo. Ne da so upodobljeni kot suroveži, upodobljeni so kot strašlji-
vi suroveži, ki se nikoli ne smejijo ter izgledajo nesrečno. Kot je napisal Alan
Mann, zrejo v dolino, kot da bi se iz nje približevalo izumrtje (Mann 2003,
141). Seveda je podoba bila močno zasidrana v znanstvenih prepričanjih, ki jih
je formuliral Osborne v sintezi vsega povedanega o primitivnosti neandertal-
cev, kjer je zaključil, da so bili sicer degenerirana vrsta, vendar so nekako uspe-
li preživeti do prihoda modernih ljudi oziroma so bili izrinjeni ter pobiti zara-
di superiornosti tehnologije ter inteligence slednjih (Osborn 1916, 258).
Začetek sodobnih rekonstrukcij predstavlja slika Jaya Matternesa iz po-
znih 60-tih let prav tako naslikana za American Museum of Natural History
(Tattersall, 1995, 149, fig. 103). Ilustracija je inovativna v številnih pogledih –
na njej je v ospredju upodobljenih več žensk kot moških, na njej se pojavlja-
jo starejši otroci, ki so vključeni v dogajanje, ženske imajo urejene lase, osre-
199
