Page 202 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 202
devet esejev o (skoraj) človeški podobi
hodniki, če bodo poljudno-znanstveno revijo uspeli dostaviti v vsak ameri-
ški dom.
Zraven neprezahtevnega jezika je ilustracija postala poglavitni zaščitni
znak revije. Njen razcvet se je začel leta 1903, ko so v prvi seriji eksotičnih fo-
tografij objavili fotografije domorodk s Filipinov, ki so kazale gole prsi. Skla-
dno z urednikovo idejo o najlažjem oživljanju geografije z dobrimi fotografi-
jami, se je začelo tudi obdobje zanimanja ameriških moških za tuje eksotične
ženske (Gero, Root 1994, 21).
Uspeh druge Grosvenorjeve bitke nekaj let kasneje pa je bila liberaliza-
cija možnega članstva v društvu. Član je lahko postal vsak, ne glede na izo-
brazbo in status – s tem je pridobil naročnino na revijo, ki je dobila sistema-
tično financiranje, presežek kapitala pa je društvo začelo investirati v odprave
in projekte. Članstvo se je iz 900 leta 1899 povečalo na več kot milijon v tride-
setih letih ter doseglo 10,5 milijonov leta 1981.
Poglavitne poteze prikazov in upodobitev arheologije v reviji so na eni strani
sistematična preokupacija z zakladi, ki omogočajo tudi spektakularno dik-
cijo, kar naj bi privlačilo bralce ter posledično tudi fascinacijo s fizičnim
dejanjem odkritja. Arheologija v reviji ne prikazuje dolgotrajnega postop-
ka pridobivanja arheoloških informacij, ampak je osredotočena na dejanje
odkritja, kar posledično prikazuje akterje arheoloških raziskav kot skoraj
hiperaktivne (Gero, Root 1994, 27). Na drugi strani pa izjemne fotografije
skrajšujejo in intenzivirajo dejanja odkritij – skrajšujejo tekstualno naracijo
ter zadovoljujejo bralce, ki želijo hiter in dramatičen pristop do arheoloških
najdb. Arheologi so prikazani, kako kopljejo, sejejo, razbijajo, spodkopavajo
ter trofejno nad glavami prinašajo zaklade. Da pa bi prikazali tudi zahtevne
vidike arheološkega dela, se prikazuje arheološka najdišča v širšem geograf-
skem kontekstu. Tako težko dostopna geografska lokacija postane metafo-
ra za osvojitev težko dostopnega območja, za osvojitev znanja o tem obmo-
čju, za osvojitev znanja.
Drugi vidik, ki ga je potrebno izpostaviti, pa je tudi personifikacija do-
gajanja v preteklosti – opisani ljudje iz preteklosti so prikazani skupaj z nji-
hovimi čustvi, strahovi..., raziskovalci pa so vključeni z vstavki virov iz prve
roke, ki govorijo o njihovih čustvih ob odkrivanju preteklosti. Pri tem se kri-
tiki strukture pripovedi zavedajo, da gre v največji meri za projekcijo sodob-
nih ameriških prepričanj in vrednostnih sistemov v preteklost (Gero, Root
1994, 29).
Če so še nedavno bili neandertalci značilni ledenodobni jamski ljudje,
se je v devetdesetih njihova podoba močno spremenila. Coon je najbolj siste-
matično razložil, zakaj naj bi bila specifična obrazna morfologija neandertal-
202
hodniki, če bodo poljudno-znanstveno revijo uspeli dostaviti v vsak ameri-
ški dom.
Zraven neprezahtevnega jezika je ilustracija postala poglavitni zaščitni
znak revije. Njen razcvet se je začel leta 1903, ko so v prvi seriji eksotičnih fo-
tografij objavili fotografije domorodk s Filipinov, ki so kazale gole prsi. Skla-
dno z urednikovo idejo o najlažjem oživljanju geografije z dobrimi fotografi-
jami, se je začelo tudi obdobje zanimanja ameriških moških za tuje eksotične
ženske (Gero, Root 1994, 21).
Uspeh druge Grosvenorjeve bitke nekaj let kasneje pa je bila liberaliza-
cija možnega članstva v društvu. Član je lahko postal vsak, ne glede na izo-
brazbo in status – s tem je pridobil naročnino na revijo, ki je dobila sistema-
tično financiranje, presežek kapitala pa je društvo začelo investirati v odprave
in projekte. Članstvo se je iz 900 leta 1899 povečalo na več kot milijon v tride-
setih letih ter doseglo 10,5 milijonov leta 1981.
Poglavitne poteze prikazov in upodobitev arheologije v reviji so na eni strani
sistematična preokupacija z zakladi, ki omogočajo tudi spektakularno dik-
cijo, kar naj bi privlačilo bralce ter posledično tudi fascinacijo s fizičnim
dejanjem odkritja. Arheologija v reviji ne prikazuje dolgotrajnega postop-
ka pridobivanja arheoloških informacij, ampak je osredotočena na dejanje
odkritja, kar posledično prikazuje akterje arheoloških raziskav kot skoraj
hiperaktivne (Gero, Root 1994, 27). Na drugi strani pa izjemne fotografije
skrajšujejo in intenzivirajo dejanja odkritij – skrajšujejo tekstualno naracijo
ter zadovoljujejo bralce, ki želijo hiter in dramatičen pristop do arheoloških
najdb. Arheologi so prikazani, kako kopljejo, sejejo, razbijajo, spodkopavajo
ter trofejno nad glavami prinašajo zaklade. Da pa bi prikazali tudi zahtevne
vidike arheološkega dela, se prikazuje arheološka najdišča v širšem geograf-
skem kontekstu. Tako težko dostopna geografska lokacija postane metafo-
ra za osvojitev težko dostopnega območja, za osvojitev znanja o tem obmo-
čju, za osvojitev znanja.
Drugi vidik, ki ga je potrebno izpostaviti, pa je tudi personifikacija do-
gajanja v preteklosti – opisani ljudje iz preteklosti so prikazani skupaj z nji-
hovimi čustvi, strahovi..., raziskovalci pa so vključeni z vstavki virov iz prve
roke, ki govorijo o njihovih čustvih ob odkrivanju preteklosti. Pri tem se kri-
tiki strukture pripovedi zavedajo, da gre v največji meri za projekcijo sodob-
nih ameriških prepričanj in vrednostnih sistemov v preteklost (Gero, Root
1994, 29).
Če so še nedavno bili neandertalci značilni ledenodobni jamski ljudje,
se je v devetdesetih njihova podoba močno spremenila. Coon je najbolj siste-
matično razložil, zakaj naj bi bila specifična obrazna morfologija neandertal-
202
