Page 203 - Kavur, Boris. Devet esejev o (skoraj) človeški podobi. Založba Univerze na Primorskem, Koper 2014.
P. 203
sorodniki ter predniki, ki to niso
cev prilagoditev na hladno obdobje, in kasnejši avtorji so večinoma povzema-
li po njem oziroma so teorijo celo še bolj precizirali. Ob koncu devetdesetih
pa se je pojavila kritika, ki je opozarjala, da neandertalci nikakor niso bili ve-
zani na zgolj hladna podnebja, ampak so poseljevali celoten zmerni pas v raz-
merah, ki niso popolnoma ustrezale idealizirani predstavi o kataklizmični le-
deni dobi (Schmitz, Thissen 2000, 108).
Prav tako pa je za razliko od upodobitev iz preteklosti poskrbela teh-
nologija. Z razvojem dermoplastik so muzeji začeli vlagati vedno več sredstev
v celopostavne rekonstrukcije, s spremembami v tehnologiji tiska pa so knji-
ge postale bolje ilustrirane oziroma ni bilo omejitev za reprodukcije fotogra-
fij dermoplastik. Žal pa imajo slednje tudi slabšo stran – čeprav natančneje
prikazujejo človeka, se posledično posveti premalo pozornosti opremi ozadja,
v katero so postavljene, oziroma razkorak med rekonstrukcijami in ozadjem
postane prevelik. Ta iztrganost iz širšega konteksta pa omeji zmožnost prika-
zovanja socialnih odnosov – podobe ostanejo dokaj izolirane.
Primer take podobe je rekonstrukcija neandertalca Michaela Ander-
sona pri izdelavi katere je sodeloval tudi Erik Trinkaus in je razstavljena v
Maxwell Museum of Antropology v Albuquerqueju (Trinkaus, Shipman 1993,
409, fig. 79). Gre za natančno anatomsko študijo, ki pa je bolj podobna hele-
nističnemu kipu kot pa upodobitvi dogajanja v prazgodovini. Podobna uso-
da je doletela tudi rekonstrukcijo neandertalca iz Neandertalskega muzeja v
Mettmanu (Auffermann, Orscheid 2002, 47). Prikazuje podobo moža, ki vso
svojo pozornost posveča svojemu kopju. Kljub temu, da so posvetili veliko po-
zornosti kompleksni in kvalitetni hipotetični rekonstrukciji obleke in obutve,
so ustvarili podobo, ki je zamaknjeno izolirana od okolja. Podobno se je zgo-
dilo tudi z upodobitvijo ženske, ki v naročju nosi dračje. Tokrat so prikaza-
li anatomsko realistično upodobitev ženske, ki ima zgolj ogrnjene boke in je
zazrta predse, vendar široko odprte oči ne nakazujejo komunikacije z drugi-
mi ljudmi.
Še najbolj kompleksno upodobitev prikazuje skupina, ki sta jo pod vod-
stvom Iana Tattersalla za American Museum of Natural History izdelala V.
Canarella in Gary J. Sawyer (Tattersall 1995, 124, fig. 87). Upodobljene so tri
osebe – moški in dve starejši ženski. Bradat in dolgolas poraščen moški sto-
ji ter z majhnim kamnitim orodjem obdeluje konico palice. Zgolj preko leve
rame je ogrnjen s krznom. Na tleh sedita dve ženski, pri čemer mlajša z zob-
mi drži svež kožuh in ga obdeluje s kamenim orodjem, starejša ženska pa ji
nekaj govori. Skupina je spet potisnjena ob rob skalne police in v okolici so
raztresene kosti, vendar so figure upodobljene popolnoma nekonvencional-
no. Stoječi moški z ogrinjalom ne zakriva svojega spolovila pred pogledi gle-
203
cev prilagoditev na hladno obdobje, in kasnejši avtorji so večinoma povzema-
li po njem oziroma so teorijo celo še bolj precizirali. Ob koncu devetdesetih
pa se je pojavila kritika, ki je opozarjala, da neandertalci nikakor niso bili ve-
zani na zgolj hladna podnebja, ampak so poseljevali celoten zmerni pas v raz-
merah, ki niso popolnoma ustrezale idealizirani predstavi o kataklizmični le-
deni dobi (Schmitz, Thissen 2000, 108).
Prav tako pa je za razliko od upodobitev iz preteklosti poskrbela teh-
nologija. Z razvojem dermoplastik so muzeji začeli vlagati vedno več sredstev
v celopostavne rekonstrukcije, s spremembami v tehnologiji tiska pa so knji-
ge postale bolje ilustrirane oziroma ni bilo omejitev za reprodukcije fotogra-
fij dermoplastik. Žal pa imajo slednje tudi slabšo stran – čeprav natančneje
prikazujejo človeka, se posledično posveti premalo pozornosti opremi ozadja,
v katero so postavljene, oziroma razkorak med rekonstrukcijami in ozadjem
postane prevelik. Ta iztrganost iz širšega konteksta pa omeji zmožnost prika-
zovanja socialnih odnosov – podobe ostanejo dokaj izolirane.
Primer take podobe je rekonstrukcija neandertalca Michaela Ander-
sona pri izdelavi katere je sodeloval tudi Erik Trinkaus in je razstavljena v
Maxwell Museum of Antropology v Albuquerqueju (Trinkaus, Shipman 1993,
409, fig. 79). Gre za natančno anatomsko študijo, ki pa je bolj podobna hele-
nističnemu kipu kot pa upodobitvi dogajanja v prazgodovini. Podobna uso-
da je doletela tudi rekonstrukcijo neandertalca iz Neandertalskega muzeja v
Mettmanu (Auffermann, Orscheid 2002, 47). Prikazuje podobo moža, ki vso
svojo pozornost posveča svojemu kopju. Kljub temu, da so posvetili veliko po-
zornosti kompleksni in kvalitetni hipotetični rekonstrukciji obleke in obutve,
so ustvarili podobo, ki je zamaknjeno izolirana od okolja. Podobno se je zgo-
dilo tudi z upodobitvijo ženske, ki v naročju nosi dračje. Tokrat so prikaza-
li anatomsko realistično upodobitev ženske, ki ima zgolj ogrnjene boke in je
zazrta predse, vendar široko odprte oči ne nakazujejo komunikacije z drugi-
mi ljudmi.
Še najbolj kompleksno upodobitev prikazuje skupina, ki sta jo pod vod-
stvom Iana Tattersalla za American Museum of Natural History izdelala V.
Canarella in Gary J. Sawyer (Tattersall 1995, 124, fig. 87). Upodobljene so tri
osebe – moški in dve starejši ženski. Bradat in dolgolas poraščen moški sto-
ji ter z majhnim kamnitim orodjem obdeluje konico palice. Zgolj preko leve
rame je ogrnjen s krznom. Na tleh sedita dve ženski, pri čemer mlajša z zob-
mi drži svež kožuh in ga obdeluje s kamenim orodjem, starejša ženska pa ji
nekaj govori. Skupina je spet potisnjena ob rob skalne police in v okolici so
raztresene kosti, vendar so figure upodobljene popolnoma nekonvencional-
no. Stoječi moški z ogrinjalom ne zakriva svojega spolovila pred pogledi gle-
203
