Page 64 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 64
a Poštuvan, Saška Roškar in Alenka Tančič Grum
vočasni prepoznavi in obravnavi duševne stiske, vključno s samomorilno
ogroženostjo (Rutz idr., 1992; Roškar idr., 2010; Hegerl idr., 2009). Različni
vratarji sistema (zdravniki družinske medicine, medicinske sestre, polici-
sti, socialni delavci), ki prihajajo v stik z ranljivimi posamezniki, poročajo
o težavah s prepoznavanjem duševnih stisk in samomorilnosti ter o po-
manjkanju veščin dela z ranljivimi posamezniki. Za optimalen učinek na
področju preprečevanja samomora sta zato potrebna dosledno in kontinu-
irano sodelovanje z vsemi omenjenimi in njihovo izobraževanje (Mann idr.,
2005).
Psiholog je zagotovo eden izmed vratarjev sistema, ki je pri prepreče-
vanju samomora nepogrešljiv. Ne glede na delovno okolje (v javnem ali
zasebnem sektorju) se psiholog pri svojem delu namreč pogosto srečuje s
področjem osebnih stisk in tako tudi s samomorilnostjo ter z vsemi vidiki
preprečevanja tega pojava (od prepoznave različno ogroženih posamezni-
kov, intervencij, ki vključujejo napotitev k specializiranim strokovnjakom,
vse do postvencije, ki se usmerja v delo z žalujočimi). Boljše poznavanje in
razumevanje zakonitosti pojava samomorilnosti prispeva tudi k večji učin-
kovitosti pri njegovem preprečevanju.
Različne oblike samomorilnosti
Samomorilnost obsega vrsto različnih, bolj in manj resnih pojavnih oblik,
katerih skupni imenovalec je želja po škodovanju samemu sebi z namenom
povzročitve smrti. Stopnjevanje od blažjih do resnejših oblik samomoril-
nosti imenujemo samomorilni proces. Slednji se nanaša na vse oblike sa-
momorilnosti, ki se lahko razvijejo in stopnjujejo od samomorilnih misli in
namena (pri katerih je poudarjena kognitivna (in čustvena) komponenta)
do oblik, v katere je vključena tudi vedenjska komponenta (poskusi samo-
mora ter samomor) (Neeleman idr., 2004). Samomorilne misli ali samo-
morilne ideacije se lahko pojavljajo v pasivni (npr. oseba si želi, da bi se ji
nekaj zgodilo ali da bi umrla) ali aktivni obliki (oseba razmišlja o tem, da bi
sama končala svoje življenje). Misli o samomoru so lahko prehodne in splo-
šne, lahko pa so dolgotrajnejše, bolj razdelane in podrobnejše (npr. vključu-
jejo že izbrano metodo), pri čemer govorimo že o samomorilnem namenu
in celo načrtu (O’Carroll idr., 1996; van Heeringen, 2001). Razmišljanje o
smrti (in tudi o samomoru) je eno od bazičnih eksistencialnih vprašanj
(zato tudi zadeva vsakogar od nas), take misli pa postanejo nevarne, ko
posameznik v njih vidi rešitev svoje stiske. V takih primerih samomorilne
misli pogosto predstavljajo začetno fazo razvoja samomorilnega vedenja,
ki se stopnjuje do resnejših oblik (npr. poskus samomora). Prej ko v razvoju
62
vočasni prepoznavi in obravnavi duševne stiske, vključno s samomorilno
ogroženostjo (Rutz idr., 1992; Roškar idr., 2010; Hegerl idr., 2009). Različni
vratarji sistema (zdravniki družinske medicine, medicinske sestre, polici-
sti, socialni delavci), ki prihajajo v stik z ranljivimi posamezniki, poročajo
o težavah s prepoznavanjem duševnih stisk in samomorilnosti ter o po-
manjkanju veščin dela z ranljivimi posamezniki. Za optimalen učinek na
področju preprečevanja samomora sta zato potrebna dosledno in kontinu-
irano sodelovanje z vsemi omenjenimi in njihovo izobraževanje (Mann idr.,
2005).
Psiholog je zagotovo eden izmed vratarjev sistema, ki je pri prepreče-
vanju samomora nepogrešljiv. Ne glede na delovno okolje (v javnem ali
zasebnem sektorju) se psiholog pri svojem delu namreč pogosto srečuje s
področjem osebnih stisk in tako tudi s samomorilnostjo ter z vsemi vidiki
preprečevanja tega pojava (od prepoznave različno ogroženih posamezni-
kov, intervencij, ki vključujejo napotitev k specializiranim strokovnjakom,
vse do postvencije, ki se usmerja v delo z žalujočimi). Boljše poznavanje in
razumevanje zakonitosti pojava samomorilnosti prispeva tudi k večji učin-
kovitosti pri njegovem preprečevanju.
Različne oblike samomorilnosti
Samomorilnost obsega vrsto različnih, bolj in manj resnih pojavnih oblik,
katerih skupni imenovalec je želja po škodovanju samemu sebi z namenom
povzročitve smrti. Stopnjevanje od blažjih do resnejših oblik samomoril-
nosti imenujemo samomorilni proces. Slednji se nanaša na vse oblike sa-
momorilnosti, ki se lahko razvijejo in stopnjujejo od samomorilnih misli in
namena (pri katerih je poudarjena kognitivna (in čustvena) komponenta)
do oblik, v katere je vključena tudi vedenjska komponenta (poskusi samo-
mora ter samomor) (Neeleman idr., 2004). Samomorilne misli ali samo-
morilne ideacije se lahko pojavljajo v pasivni (npr. oseba si želi, da bi se ji
nekaj zgodilo ali da bi umrla) ali aktivni obliki (oseba razmišlja o tem, da bi
sama končala svoje življenje). Misli o samomoru so lahko prehodne in splo-
šne, lahko pa so dolgotrajnejše, bolj razdelane in podrobnejše (npr. vključu-
jejo že izbrano metodo), pri čemer govorimo že o samomorilnem namenu
in celo načrtu (O’Carroll idr., 1996; van Heeringen, 2001). Razmišljanje o
smrti (in tudi o samomoru) je eno od bazičnih eksistencialnih vprašanj
(zato tudi zadeva vsakogar od nas), take misli pa postanejo nevarne, ko
posameznik v njih vidi rešitev svoje stiske. V takih primerih samomorilne
misli pogosto predstavljajo začetno fazo razvoja samomorilnega vedenja,
ki se stopnjuje do resnejših oblik (npr. poskus samomora). Prej ko v razvoju
62
