Page 65 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem

Prepoznava in ukrepanje ob samomorilnem vedenju

samomorilnega procesa posameznika identificiramo, večje so možnosti, da
bomo pri preventivi uspešni.

Retterstol (1993) navaja, da je pomemben mejnik v razvoju (in prepo-
znavi) samomorilnosti prag, ki samomorilni proces razdeli na dva dela.
Oblike samomorilnosti, ki se nahajajo pod tem pragom (samomorilne mi-
sli, samomorilni namen in načrt), niso opazne drugim. Te oblike samo-
morilnega vedenja včasih niso opazne niti samomorilnemu posamezniku
oz. jih le-ta ne prepozna. Posameznik prestopi prag, se razkrije (ang. self-
disclosure), ko preko oblik samomorilnega vedênja, ki jih okolica lahko
opazi, vstopi v »komunikacijo« z okoljem. O svojih samomorilnih name-
nih lahko posameznik komunicira z okoljem preko neverbalnih ali verbal-
nih znakov. V skupino neverbalnih znakov spadajo npr. poslovilno pismo,
umikanje v samoto, razdajanje svojega imetja, pisanje oporoke, ko za to ni
objektivnega razloga (npr. ni prisotna bolezen ali starost, ko je smrt priča-
kovana), poslavljanje od bližnjih itd. V skupino verbalnih znakov pa sodi
bolj ali manj jasno izražanje samomorilnih namenov. Izjave, ob katerih mo-
ramo postati pozorni, so npr.: »Ne morem več«, »Najraje bi se za vedno
umaknil«, »Najraje bi za vedno zaspal« itd.

Načini preventive samomorilnega vedenja
Oblike preprečevanja samomorilnega vedenja so različne in odvisne od
tega, v kateri fazi samomorilnega procesa izvajamo naše aktivnosti. Sle-
dnje tudi pomeni, da so strategije preprečevanja samomora lahko usmer-
jene v večje število oseb z manjšim tveganjem ali manjše število oseb z večjim
tveganjem za razvoj tega vedenja (Mann idr., 2005; Zalsman idr., 2016).

Strategije za večje število oseb z manjšim tveganjem
Strategije v tej skupini so univerzalnejše in z njimi nagovarjamo vse ljudi,
ne glede na njihovo stopnjo ogroženosti. To pomeni, da bodo te strategije
koristne za celotno populacijo, v kateri so posamezniki, ki ne izkazujejo
nobenega tveganja, kot tudi posamezniki z manjšim in večjim tveganjem
za razvoj samomorilnega vedenja. Med te strategije spadajo:

– promocija duševnega zdravja;
– politika na področju duševnega zdravja;
– zmanjševanje porabe alkohola;
– povečevanje dostopnosti do strokovne pomoči;
– omejevanje dostopnosti do sredstev za samomor;
– odgovorno medijsko poročanje o samomoru;

63