Page 70 - Poštuvan, Vita (ur.). 2020. Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja. Koper: Založba Univerze na Primorskem
P. 70
a Poštuvan, Saška Roškar in Alenka Tančič Grum
nje nujno, ker je pred kratkim izvedel/-a za novico, da je nekdo od njego-
vih/njenih bližnjih umrl zaradi samomora. K vam prihaja na razgovor, saj
sam/-a ne razume situacije, je pretresen/-a in poln/-a različnih čustev.
Namesto klienta/-ke si lahko predstavljate tudi srečanje s sodelavcem ali
z drugimi relevantnimi osebami, s katerimi se srečujete pri delu.
Razmislite:
– Kako se počutite pred pogovorom s klientom/-ko? Katera čustva pre-
vladujejo pri vas?
– Katere informacije predvidevate, da bodo klienta/-ko zanimale? Ka-
tere informacije pred srečanjem potrebujete vi?
– V katero smer boste usmerjali pogovor? Kako boste pridobili infor-
macije o okoliščinah samomora? Na kak način boste spodbudili, da
oseba izrazi svoja čustva? Kako je možno spremeniti pozornost na
vedenja, s katerimi osebo vrnete v sedanjo situacijo?
– Kam boste osebo usmerili po nadaljnjo pomoč?
– Kako boste po pogovoru poskrbeli zase? Katere informacije boste že-
leli imeti po srečanju?
Težko je napovedati, kako bo potekal pogovor z nekom, ki je ravno izgu-
bil bližnjega zaradi samomora. Ljudje pogosto iščejo informacije, ki bi jim
lahko pojasnile okoliščine dogodka. Bližnjim je potrebno pojasniti komple-
ksnost samomorilnega vedenja. Prav tako je dobro, da psiholog v taki si-
tuaciji omogoči neobsojajoče izražanje čustev: žalosti, jeze, obupa, sramu,
osamljenosti, pa tudi olajšanja, hvaležnosti in doživljanja milosti do pre-
minule osebe. Po napornem čustvenem delu je dobro usmeriti pozornost v
sedanjost, npr. v aktivnosti, ki jih oseba načrtuje še ta dan, teden, in spod-
buditi take, ki omogočajo skrb zase. Ob takšni novici so ljudje v šoku in v
prvi fazi žalovanja. V drugi fazi gredo skozi boleče obdobje, ki se zaključi s
fazo vračanja v vsakodnevno življenje. Ob tem nekateri doživijo tudi post-
travmatsko rast.
Psiholog si lahko v situacijah, kjer mora nuditi takšno podporo, pomaga
s pristopi prve psihološke pomoči (ki jim v tej knjigi namenjamo posebno
poglavje v tej knjigi). Hkrati je potrebno krepiti kompetence ocenjevanja
in interveniranja, saj mora imeti psiholog v situacijah dovolj fleksibilnosti,
da svoje delo prilagodi glede na posamezno situacijo. Psiholog mora re-
flektirati tudi svoje odzive na ravni doživljanja in reagiranja, da ima dovolj
notranje moči za takšne intervencije.
68
nje nujno, ker je pred kratkim izvedel/-a za novico, da je nekdo od njego-
vih/njenih bližnjih umrl zaradi samomora. K vam prihaja na razgovor, saj
sam/-a ne razume situacije, je pretresen/-a in poln/-a različnih čustev.
Namesto klienta/-ke si lahko predstavljate tudi srečanje s sodelavcem ali
z drugimi relevantnimi osebami, s katerimi se srečujete pri delu.
Razmislite:
– Kako se počutite pred pogovorom s klientom/-ko? Katera čustva pre-
vladujejo pri vas?
– Katere informacije predvidevate, da bodo klienta/-ko zanimale? Ka-
tere informacije pred srečanjem potrebujete vi?
– V katero smer boste usmerjali pogovor? Kako boste pridobili infor-
macije o okoliščinah samomora? Na kak način boste spodbudili, da
oseba izrazi svoja čustva? Kako je možno spremeniti pozornost na
vedenja, s katerimi osebo vrnete v sedanjo situacijo?
– Kam boste osebo usmerili po nadaljnjo pomoč?
– Kako boste po pogovoru poskrbeli zase? Katere informacije boste že-
leli imeti po srečanju?
Težko je napovedati, kako bo potekal pogovor z nekom, ki je ravno izgu-
bil bližnjega zaradi samomora. Ljudje pogosto iščejo informacije, ki bi jim
lahko pojasnile okoliščine dogodka. Bližnjim je potrebno pojasniti komple-
ksnost samomorilnega vedenja. Prav tako je dobro, da psiholog v taki si-
tuaciji omogoči neobsojajoče izražanje čustev: žalosti, jeze, obupa, sramu,
osamljenosti, pa tudi olajšanja, hvaležnosti in doživljanja milosti do pre-
minule osebe. Po napornem čustvenem delu je dobro usmeriti pozornost v
sedanjost, npr. v aktivnosti, ki jih oseba načrtuje še ta dan, teden, in spod-
buditi take, ki omogočajo skrb zase. Ob takšni novici so ljudje v šoku in v
prvi fazi žalovanja. V drugi fazi gredo skozi boleče obdobje, ki se zaključi s
fazo vračanja v vsakodnevno življenje. Ob tem nekateri doživijo tudi post-
travmatsko rast.
Psiholog si lahko v situacijah, kjer mora nuditi takšno podporo, pomaga
s pristopi prve psihološke pomoči (ki jim v tej knjigi namenjamo posebno
poglavje v tej knjigi). Hkrati je potrebno krepiti kompetence ocenjevanja
in interveniranja, saj mora imeti psiholog v situacijah dovolj fleksibilnosti,
da svoje delo prilagodi glede na posamezno situacijo. Psiholog mora re-
flektirati tudi svoje odzive na ravni doživljanja in reagiranja, da ima dovolj
notranje moči za takšne intervencije.
68
