Page 350 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 350
musica et artes
kot je to počel v celjskih gostinskih lokalih. Med pomembne poslovne uspe-
he lahko štejemo objavo v berlinskem časopisu Musik-Instrumenten-Zeitung
(št. 47, 1897), ki Martina Ropasa omenja kot imetnika patenta t. i. dvojne re-
sonančne deske, ki naj bi jo vgrajeval v krilne klavirje in pianine.35 Prav po za-
slugi tega patenta naj bi imeli njegovi izdelki v primerjavi z drugimi klavirji in
pianini v nižjih legah precej močnejši zvok.36 Njegova delavnica pa ni odme-
vala zgolj zaradi kvalitetnih izdelkov, javno so poudarjali lastnikovo sloven-
sko poreklo, saj so bili v sicer nemško obarvanem Celju uspešni obrtniki in tr-
govci slovenskega rodu še posebej cenjeni in dobrodošli. Agitacije pod geslom
Svoji k svojim!, posebej razširjene v času državnozborskih volitev leta 1897, so
bile pogoste tudi ob pohvalah, kot je zapisana v celjskem časniku Domovina,
kjer je notica »za orglavce«, ki pravi:
Svoječasno smo objavili, da je dobil naš strokovni izdelovatelj orgelj[37] in glasovi-
rov[38] g. Martin Ropas v Celji izključljivi patent za svojo umetniško iznajdbo pri
zboljšanju glasovirov. Izumil je namreč razven običajnega odmevnika (Resonanz
boden) še jednega, kateri daje spodnjim oktavam veličastno doneč basovski glas.
Razni tuzemski strokovni listi so z veseljem pozdravili to popolnitev glasovirov ter
laskavo pohvalili nadarjenost našega rojaka strokovnjaka. Kako pa mi Slovenci čis-
lamo domačega umetnika, kako podpiramo domačo umetnost, kako ga bodrimo za
nadaljno izobrazovanje? Kakor običajno vse, kar je našega, domačega, preziramo;
harmonije, glasovire, piane i. dr. taka godala[39], koja izdeljuje imenovani naš stro-
kovnjak tako popolno in izvrstno, naročamo si od manj izbornih tujcev Nemcev iz
Dunaja ali celo iz Berolina in drugod. […] Domačega obrtnika-umetnika pa najto-
pleje priporočamo z geslom: »Svoji k svojim!«.[40]
Da se je o Ropasu širil dober glas, priča tudi zaznamek v Ciller Zeitung
iz leta 1898, ki pravi, da je njegovo delavnico obiskal Hugo Wolf s sestro Käthe
(Katarina) in preizkušal njegove klavirje.41 Kaj več o tem obisku ni znane-
35 Zapis v časopisu Deutsche Wacht, 2. 10. 1898, 7, pravi: »Martin Ropas / k. k. privilegirter / Clavier-Erzeu-
ger / Cilli, Laibacherstrasse. / Besitzer mehrere Diplome / Medaillen und zweier k. k. / Privilegien. Verfertigt
Claviere mit Wiener und Pariser / doppelter Repetitions-Mechanik, seiner neuesten Erfindung / doppeltem
Resonanzboden und mit telephonartiger Verbindung. / Empfiehlt seine eigenen Erzeugnisse zu aussergewöh-
nilch mässigen Preisen.«
36 Karol Bervar, Cerkveni glasbenik, št. 11 (1897), 86.
37 To je edina omemba, da naj bi Ropas izdeloval tudi orgle, kar pa doslej ni bilo potrjeno, je pa mo-
goče, da je občasno orgle popravljal.
38 »Glasovir« kot izraz za klavir je bil v 19. stoletju na Slovenskem običajen.
39 Izraz »godalo« je bil v 19. stoletju v rabi kot splošna oznaka za glasbila.
40 Domovina, 10. 12. 1897, 2.
41 Prim. Fritz Zangger, »Hugo Wolf und Cilli«, v Cillier Zeitung, 19. 2. 1928, 1–2.
348
kot je to počel v celjskih gostinskih lokalih. Med pomembne poslovne uspe-
he lahko štejemo objavo v berlinskem časopisu Musik-Instrumenten-Zeitung
(št. 47, 1897), ki Martina Ropasa omenja kot imetnika patenta t. i. dvojne re-
sonančne deske, ki naj bi jo vgrajeval v krilne klavirje in pianine.35 Prav po za-
slugi tega patenta naj bi imeli njegovi izdelki v primerjavi z drugimi klavirji in
pianini v nižjih legah precej močnejši zvok.36 Njegova delavnica pa ni odme-
vala zgolj zaradi kvalitetnih izdelkov, javno so poudarjali lastnikovo sloven-
sko poreklo, saj so bili v sicer nemško obarvanem Celju uspešni obrtniki in tr-
govci slovenskega rodu še posebej cenjeni in dobrodošli. Agitacije pod geslom
Svoji k svojim!, posebej razširjene v času državnozborskih volitev leta 1897, so
bile pogoste tudi ob pohvalah, kot je zapisana v celjskem časniku Domovina,
kjer je notica »za orglavce«, ki pravi:
Svoječasno smo objavili, da je dobil naš strokovni izdelovatelj orgelj[37] in glasovi-
rov[38] g. Martin Ropas v Celji izključljivi patent za svojo umetniško iznajdbo pri
zboljšanju glasovirov. Izumil je namreč razven običajnega odmevnika (Resonanz
boden) še jednega, kateri daje spodnjim oktavam veličastno doneč basovski glas.
Razni tuzemski strokovni listi so z veseljem pozdravili to popolnitev glasovirov ter
laskavo pohvalili nadarjenost našega rojaka strokovnjaka. Kako pa mi Slovenci čis-
lamo domačega umetnika, kako podpiramo domačo umetnost, kako ga bodrimo za
nadaljno izobrazovanje? Kakor običajno vse, kar je našega, domačega, preziramo;
harmonije, glasovire, piane i. dr. taka godala[39], koja izdeljuje imenovani naš stro-
kovnjak tako popolno in izvrstno, naročamo si od manj izbornih tujcev Nemcev iz
Dunaja ali celo iz Berolina in drugod. […] Domačega obrtnika-umetnika pa najto-
pleje priporočamo z geslom: »Svoji k svojim!«.[40]
Da se je o Ropasu širil dober glas, priča tudi zaznamek v Ciller Zeitung
iz leta 1898, ki pravi, da je njegovo delavnico obiskal Hugo Wolf s sestro Käthe
(Katarina) in preizkušal njegove klavirje.41 Kaj več o tem obisku ni znane-
35 Zapis v časopisu Deutsche Wacht, 2. 10. 1898, 7, pravi: »Martin Ropas / k. k. privilegirter / Clavier-Erzeu-
ger / Cilli, Laibacherstrasse. / Besitzer mehrere Diplome / Medaillen und zweier k. k. / Privilegien. Verfertigt
Claviere mit Wiener und Pariser / doppelter Repetitions-Mechanik, seiner neuesten Erfindung / doppeltem
Resonanzboden und mit telephonartiger Verbindung. / Empfiehlt seine eigenen Erzeugnisse zu aussergewöh-
nilch mässigen Preisen.«
36 Karol Bervar, Cerkveni glasbenik, št. 11 (1897), 86.
37 To je edina omemba, da naj bi Ropas izdeloval tudi orgle, kar pa doslej ni bilo potrjeno, je pa mo-
goče, da je občasno orgle popravljal.
38 »Glasovir« kot izraz za klavir je bil v 19. stoletju na Slovenskem običajen.
39 Izraz »godalo« je bil v 19. stoletju v rabi kot splošna oznaka za glasbila.
40 Domovina, 10. 12. 1897, 2.
41 Prim. Fritz Zangger, »Hugo Wolf und Cilli«, v Cillier Zeitung, 19. 2. 1928, 1–2.
348
