Page 351 - Vinkler, Jonatan, in Jernej Weiss. ur. 2014. Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.
P. 351
izdelovalec klavirjev martin ropas ...
ga, vemo pa, da je Hugo Wolf tega leta prišel v Celje, ko je bil odpuščen iz
umobolnice, in je na poti na jadransko obalo nekaj časa stanoval pri sestri
Katarini na tedanji Herrengasse 4.42 Zgovoren je tudi spomin dr. Vladimir-
ja Ravniharja. Poznamo ga kot spoštovanega pravnika, državnega poslanca
in ljubljanskega župana ter kot zborovodjo dunajskega akademskega društva
Slovenija in Celjskega pevskega društva, ne nazadnje pa tudi kot dolgoletne-
ga predsednika ljubljanske Glasbene matice. Ravnihar je v svojih spominih na
bivanje v Celju in čas poroke v letu 1898 zapisal: »Moja ženka mi je iz odprav-
nine, ki jo je dobila kot učiteljica, kupila klavir. Naročil sem ga pri tvrdki Ropas
v Celju, prav takega, kakršnega sem bil izbral za Čitalnico. […] Še danes me raz-
veseljuje ta stari instrument.«43
Martin Ropas je bil inovator vse življenje in je med drugim dejav-
no spremljal razvoj mehanskih glasbil in avtomatov, delujočih po principih
pnevmatskih in električnih motorjev. Kot napredni obrtnik je gotovo sledil
strokovni literaturi in se sproti seznanjal z novostmi, ob tem pa ni izključeno,
da je morda večja središča tudi obiskoval in si novosti ogledoval na različnih
razstavah in obrtnih sejmih. Največji napredek so mehanska glasbila dosegla
na prehodu iz 19. v 20. stoletje, najprej v Severni Ameriki, nato pa v Nemčiji,
kjer je bila vodilna firma Hupfeld iz Leipziga.44 Martin Ropas je že leta 1904
oglaševal prodajo t. i. električnih pianinov,45 pri čemer ni pojasnjeno, ali je to-
vrstna glasbila tudi izdeloval ali jih zgolj uvažal in prodajal. Verjetneje je, da je
kot napreden mož postal tudi trgovec s takrat zelo aktualnimi glasbenimi av-
tomati, ki so v dobrem desetletju preplavili evropski trg in postali priljubljeni
med meščanstvom ter nepogrešljivi del gostinskih lokalov. Novosti so prodi-
rale tudi v slovensko okolje in zdi se, da je Martin Ropas med prvimi ponudil
aktualne izdelke. Ko se je bližal sedemdesetemu letu, je ocenil, da svoje pod-
jetje preda starejšemu sinu Ladislavu, kar je bilo okrog leta 1909. Martin Ro-
pas je umrl februarja leta 1915 za posledicami kapi. O njegovi smrti so poroča-
li celo časopisi slovenskih izseljencev v ZDA.46
Z dobrimi zgledi je za domačo obrt in tehniko v najširšem pomenu be-
sede navdušil tudi oba sinova. Starejši Ladislav (1884–1958), ki se je v izdelova-
42 Edmund von Hellmer, Hugo Wolf – Familienbriefe (Leipzig, 1912), 120, povzeto po Primož Kuret,
»Sprejem Wolfovih del na Slovenskem«, v Hugo Wolf 1860–1903. Mednarodni simpozij o življenju in
delu skladatelja Huga Wolfa (Slovenj Gradec: Društvo Huga Wolfa, 1997), 15–16.
43 Prim. Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan
Nećak (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1997), 42.
44 O razvoju glasbenih avtomatov glej: The Piano. An Encyclopedia, ur. Robert Palmieri (New York in
London: Routledge, 2003).
45 Domovina, 8. 4. 1904, 11.
46 Glas naroda: najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki, 1. 3. 1915, 3; Amerikanski Slovenec, 5. 3. 1915, 3.
349
ga, vemo pa, da je Hugo Wolf tega leta prišel v Celje, ko je bil odpuščen iz
umobolnice, in je na poti na jadransko obalo nekaj časa stanoval pri sestri
Katarini na tedanji Herrengasse 4.42 Zgovoren je tudi spomin dr. Vladimir-
ja Ravniharja. Poznamo ga kot spoštovanega pravnika, državnega poslanca
in ljubljanskega župana ter kot zborovodjo dunajskega akademskega društva
Slovenija in Celjskega pevskega društva, ne nazadnje pa tudi kot dolgoletne-
ga predsednika ljubljanske Glasbene matice. Ravnihar je v svojih spominih na
bivanje v Celju in čas poroke v letu 1898 zapisal: »Moja ženka mi je iz odprav-
nine, ki jo je dobila kot učiteljica, kupila klavir. Naročil sem ga pri tvrdki Ropas
v Celju, prav takega, kakršnega sem bil izbral za Čitalnico. […] Še danes me raz-
veseljuje ta stari instrument.«43
Martin Ropas je bil inovator vse življenje in je med drugim dejav-
no spremljal razvoj mehanskih glasbil in avtomatov, delujočih po principih
pnevmatskih in električnih motorjev. Kot napredni obrtnik je gotovo sledil
strokovni literaturi in se sproti seznanjal z novostmi, ob tem pa ni izključeno,
da je morda večja središča tudi obiskoval in si novosti ogledoval na različnih
razstavah in obrtnih sejmih. Največji napredek so mehanska glasbila dosegla
na prehodu iz 19. v 20. stoletje, najprej v Severni Ameriki, nato pa v Nemčiji,
kjer je bila vodilna firma Hupfeld iz Leipziga.44 Martin Ropas je že leta 1904
oglaševal prodajo t. i. električnih pianinov,45 pri čemer ni pojasnjeno, ali je to-
vrstna glasbila tudi izdeloval ali jih zgolj uvažal in prodajal. Verjetneje je, da je
kot napreden mož postal tudi trgovec s takrat zelo aktualnimi glasbenimi av-
tomati, ki so v dobrem desetletju preplavili evropski trg in postali priljubljeni
med meščanstvom ter nepogrešljivi del gostinskih lokalov. Novosti so prodi-
rale tudi v slovensko okolje in zdi se, da je Martin Ropas med prvimi ponudil
aktualne izdelke. Ko se je bližal sedemdesetemu letu, je ocenil, da svoje pod-
jetje preda starejšemu sinu Ladislavu, kar je bilo okrog leta 1909. Martin Ro-
pas je umrl februarja leta 1915 za posledicami kapi. O njegovi smrti so poroča-
li celo časopisi slovenskih izseljencev v ZDA.46
Z dobrimi zgledi je za domačo obrt in tehniko v najširšem pomenu be-
sede navdušil tudi oba sinova. Starejši Ladislav (1884–1958), ki se je v izdelova-
42 Edmund von Hellmer, Hugo Wolf – Familienbriefe (Leipzig, 1912), 120, povzeto po Primož Kuret,
»Sprejem Wolfovih del na Slovenskem«, v Hugo Wolf 1860–1903. Mednarodni simpozij o življenju in
delu skladatelja Huga Wolfa (Slovenj Gradec: Društvo Huga Wolfa, 1997), 15–16.
43 Prim. Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan
Nećak (Ljubljana: Filozofska fakulteta, 1997), 42.
44 O razvoju glasbenih avtomatov glej: The Piano. An Encyclopedia, ur. Robert Palmieri (New York in
London: Routledge, 2003).
45 Domovina, 8. 4. 1904, 11.
46 Glas naroda: najstarejši list slovenskih delavcev v Ameriki, 1. 3. 1915, 3; Amerikanski Slovenec, 5. 3. 1915, 3.
349
