Page 29 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 29
preplet 3 in 4, preloška beli križ in triglavca ter zbruški idol
ugotoviti, »da se je Mokoš kot Perinj, Perunova žena izneverila svojemu možu z njego-
vim nasprotnikom Velesom in jo je zato mož strogo kaznoval, jo nagnal z neba na zeml-
jo, to pišeta Ivanov in Toporov. V nasprotju s svojo običajno prakso, se pri tem ne skli-
cujeta na tekstovno izročilo, ki bi tak motiv potrjevalo, niti ni bilo mogoče najti, da bi kje
konkretno opozarjala na taka besedila« (Katičić, 2011, op. 15, 209–210). V prihodnosti bo
treba raziskati tudi to zgodbo na enak način kot zgodbo četverice ter osvetliti razmerje
med obema zgodbama.
Češčenje Triglava v preloško-lokavskem prostoru pa dokazujeta tudi obe jami Tri-
glavci in posredno tudi znamenje – pil sv. Trojice na lokavskem polju, ki je poskus preu-
smeritve češčenja na krščanski lik.
V poteku obreda na Belem križu je pomembno tudi zaporedje dogodkov, ki ses-
tavljajo pomladansko mitično dogajanje. Petju in vrtenju deklet (o magični moči vrtenja
Mencej, 2013) v krogu je sledila postavitev palice z zelenjem v sredino križa – mlajčeća.
Korensko so si sorodne besede mlaj (mladi mesec), mlaj (mlado drevo), mlad in mleti, ki
so iz indoevropskega korena *mel(H)- – »drobiti, teptati, tolči, mleti« (Snoj, 1997, 347–
348). Asociacije na goro, drevo, babji mlin, v katerih se je mogoče prenoviti in pomladiti,
pri tem niso naključne. Petje in vrtenje deklet torej prinese zeleno drevesce, utelešenje
življenjske sile. To se ujema z vrtenjem oseb srednjega pasu Zbruškega idola in njegovi-
mi posledicami.
O zelo podobnem običaju piše tudi t. i. Gustynski letopis o »ruskih« idolih. Leto-
pis ima ime po Gustynskem samostanu (Černigivska oblast, Ukrajina) in opisuje dogod-
ke od časa Kijevske Rusije do leta 1597. Ohranjen je njegov prepis iz leta 1670, ki je bil na-
rejen v omenjenem samostanu. Letopis zajema iz različnih starejših pisnih virov (poljski,
litvanski, vzhodnoslovanski ...), zlasti Nestorjeve kronike, ima pa tudi številna originalna
dopolnila iz avtorju sodobnih opažanj (prim. Mansikka, 1922, 112–123). Čeprav naj bi del z
opisom starih bogov govoril o času pred pokristjanjenjem, ni v vseh podrobnostih tako.
Enako ni verjetno, da bi kjerkoli hkrati poznali vse mitične like, ki jih našteva. Kljub temu
je popis »idolov« koristen kot star seznam slovanskih mitičnih likov in njihovih funkcij, saj
je podoben stanju lokavsko-preloškega izročila.
Peti je bil Kupalo, kot menim, je bil bog obilja kot pri Grkih Cerera, temu so nespamet-
ni prinašali zahvalo za obilje tedaj, ko se je začela žetev. Tega besa Kupala se nespametni na
naslednji način še danes spominjajo v nekaterih krajih, kar se začne 23. dne junija, na predvečer
rojstva Janeza Krstnika, pa vse do žetve in še dlje. Zvečer se zbere preprosto ljudstvo obojega
spola in si spletajo vence iz strupenega zelenja ali zelišč in ko se prepasajo z rastlinjem, zanetijo
ogenj, drugod pa postavijo zeleno vejo, se primejo okoli za roke, se obračajo okoli tistega ognja,
pojejo svoje pesmi (in jih) prepletajo s Kupalom. Nato preskakujejo čez tisti ogenj, tistemu besu
kot žrtev prinašajo sebe (Mansikka, 1922, 115).
Običaj, ki ga opisuje letopis, je sicer že zahvalno poletno kresovanje, a je namenjeno
istemu bogu, ki so ga Preložci spomladi prosili za obilje. Prav tako se pojavlja strupeno ze-
lenje, kar se ujema s preloškim bršljanom. In ker spomladno vrtenje vzbudi zeleno drevo,
poleti potem okoli njega (zelena veja letopisa) plešejo. Pri tem je pomembno, da so Pre-
ložci na Belem križu nekoč tudi kresovali (Čok, 2012, 36). Opisa tega kresovanja nimamo,
zelo verjetno pa je bilo podobno tistemu, ki ga opisuje Gustynski letopis.
In ko je na Belem križu zraslo drevesce – življenjska sila, ki prinese blagostanje, so to
obilje ponazorili z ognjem, v katerega so metali sadje (prim. Čok, 2012, 34).
29
ugotoviti, »da se je Mokoš kot Perinj, Perunova žena izneverila svojemu možu z njego-
vim nasprotnikom Velesom in jo je zato mož strogo kaznoval, jo nagnal z neba na zeml-
jo, to pišeta Ivanov in Toporov. V nasprotju s svojo običajno prakso, se pri tem ne skli-
cujeta na tekstovno izročilo, ki bi tak motiv potrjevalo, niti ni bilo mogoče najti, da bi kje
konkretno opozarjala na taka besedila« (Katičić, 2011, op. 15, 209–210). V prihodnosti bo
treba raziskati tudi to zgodbo na enak način kot zgodbo četverice ter osvetliti razmerje
med obema zgodbama.
Češčenje Triglava v preloško-lokavskem prostoru pa dokazujeta tudi obe jami Tri-
glavci in posredno tudi znamenje – pil sv. Trojice na lokavskem polju, ki je poskus preu-
smeritve češčenja na krščanski lik.
V poteku obreda na Belem križu je pomembno tudi zaporedje dogodkov, ki ses-
tavljajo pomladansko mitično dogajanje. Petju in vrtenju deklet (o magični moči vrtenja
Mencej, 2013) v krogu je sledila postavitev palice z zelenjem v sredino križa – mlajčeća.
Korensko so si sorodne besede mlaj (mladi mesec), mlaj (mlado drevo), mlad in mleti, ki
so iz indoevropskega korena *mel(H)- – »drobiti, teptati, tolči, mleti« (Snoj, 1997, 347–
348). Asociacije na goro, drevo, babji mlin, v katerih se je mogoče prenoviti in pomladiti,
pri tem niso naključne. Petje in vrtenje deklet torej prinese zeleno drevesce, utelešenje
življenjske sile. To se ujema z vrtenjem oseb srednjega pasu Zbruškega idola in njegovi-
mi posledicami.
O zelo podobnem običaju piše tudi t. i. Gustynski letopis o »ruskih« idolih. Leto-
pis ima ime po Gustynskem samostanu (Černigivska oblast, Ukrajina) in opisuje dogod-
ke od časa Kijevske Rusije do leta 1597. Ohranjen je njegov prepis iz leta 1670, ki je bil na-
rejen v omenjenem samostanu. Letopis zajema iz različnih starejših pisnih virov (poljski,
litvanski, vzhodnoslovanski ...), zlasti Nestorjeve kronike, ima pa tudi številna originalna
dopolnila iz avtorju sodobnih opažanj (prim. Mansikka, 1922, 112–123). Čeprav naj bi del z
opisom starih bogov govoril o času pred pokristjanjenjem, ni v vseh podrobnostih tako.
Enako ni verjetno, da bi kjerkoli hkrati poznali vse mitične like, ki jih našteva. Kljub temu
je popis »idolov« koristen kot star seznam slovanskih mitičnih likov in njihovih funkcij, saj
je podoben stanju lokavsko-preloškega izročila.
Peti je bil Kupalo, kot menim, je bil bog obilja kot pri Grkih Cerera, temu so nespamet-
ni prinašali zahvalo za obilje tedaj, ko se je začela žetev. Tega besa Kupala se nespametni na
naslednji način še danes spominjajo v nekaterih krajih, kar se začne 23. dne junija, na predvečer
rojstva Janeza Krstnika, pa vse do žetve in še dlje. Zvečer se zbere preprosto ljudstvo obojega
spola in si spletajo vence iz strupenega zelenja ali zelišč in ko se prepasajo z rastlinjem, zanetijo
ogenj, drugod pa postavijo zeleno vejo, se primejo okoli za roke, se obračajo okoli tistega ognja,
pojejo svoje pesmi (in jih) prepletajo s Kupalom. Nato preskakujejo čez tisti ogenj, tistemu besu
kot žrtev prinašajo sebe (Mansikka, 1922, 115).
Običaj, ki ga opisuje letopis, je sicer že zahvalno poletno kresovanje, a je namenjeno
istemu bogu, ki so ga Preložci spomladi prosili za obilje. Prav tako se pojavlja strupeno ze-
lenje, kar se ujema s preloškim bršljanom. In ker spomladno vrtenje vzbudi zeleno drevo,
poleti potem okoli njega (zelena veja letopisa) plešejo. Pri tem je pomembno, da so Pre-
ložci na Belem križu nekoč tudi kresovali (Čok, 2012, 36). Opisa tega kresovanja nimamo,
zelo verjetno pa je bilo podobno tistemu, ki ga opisuje Gustynski letopis.
In ko je na Belem križu zraslo drevesce – življenjska sila, ki prinese blagostanje, so to
obilje ponazorili z ognjem, v katerega so metali sadje (prim. Čok, 2012, 34).
29
