Page 42 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 42
nesnovna krajina krasa
terih prebivalcev ene same vasi, brez možnosti primerjave s kakšno drugo mikrolokacijo.
Predvsem pa nam (še) manjkajo zgodovinski viri, na kakršne se je v svoji raziskavi lahko
oprl Carlo Ginzburg.
Vsekakor pa nekateri fragmentarni podatki kažejo, da so bili tudi v slovenskem
etničnem prostoru prisotni elementi šamanizma (Šmitek, 2004, 195–216). Pomembni se-
stavini tega starega miselnega kompleksa sta bili let po zraku in spreminjanje šamana v
divjo žival. Oboje je izpričano tudi za slovenske kresnike in vedomce: njihove duše letijo
po zraku v času globokega spanja ali zamaknjenosti. Torej »opravljajo svoja dela v nezave-
dnosti« Kelemina, 130, 91 (št. 36/IV)). To posredno potrjuje tudi pripoved s Tolminskega,
po kateri so med nočnimi boji »vsi razmesarjeni, a vendar so zopet vsi zdravi, kadar se ob
zori vračajo domov« (Kelemina, 1930, 91 (št. 36/II)). Kresniki se običajno borijo v oblakih
v podobi vepra ali vola, medtem ko vedomci nastopajo v preobleki volov, psov, miši, je-
lenov, medvedov in levov (Kelemina, 1930, 88–90 (št. 35/I–II)), 92 (št. 36/III)). Zato ima-
jo tudi v svoji človeški podobi nekatere prepoznavne živalske znake, npr. deformacije te-
lesa, nesorazmerno velike oči in dlakavost:
V Lonjeru pri Trstu so si vedomca predstavljali kot nočno bitje, dlakavo in lasato, z
velikimi rokami in dolgimi nohti. Imelo naj bi tudi velike »steklene« oči, zato so tudi
ljudem s svetlo sivimi očmi brez izraza rekli: Imaš oči kot vedomec (Ravbar Mora-
to, 2007, 39 (št. 31)).
Na Slovenskem so imeli za vedomce ljudi z gostimi zraščenimi obrvmi. Res so jim
pripisovali tudi plešavost, vendar so si jo razlagali s tem, da se ob polnočnih dvobojih trka-
jo kot kozli. V Volčah pri Tolminu je bilo znano še, da človek v zenici vedomca lahko vidi
svoj zrcalni odsev, vendar obrnjen narobe (Kelemina, 1930, 90 (št. 36/II)). Zraščene obr-
vi in na glavo obrnjeni odsev sta bila tudi prepoznavna znaka čarovnikov in čarovnic. Ker
je bilo pogostokrat mogoče naleteti na koga, ki je po zunanjosti stereotipno spominjal na
vedomca, čarovnika ali čarovnico, se je s tem krepilo tudi praznoverje prebivalstva, zlas-
ti na podeželju. Pogostokrat so v vedomcih prepoznavali tudi prav določene posamezni-
ke iz svoje vasi ali iz bližnje okolice, ki so ob poznih nočnih urah hodili naokrog. Če je kdo
ogovoril vedomca, ko je ta odhajal od doma v nekakšnem snu, ali ga celo poklical po ime-
nu, ga je prebudil in ni več nadaljeval svoje poti. V vaseh okoli Trsta je obstajal celo izraz
»vrniti vedomca« (nazaj domov) (Kelemina, 1930, 91 (št. 36/III)).
Belokranjske in zagorske ljudske pesmi »Tri so ptičice morje/goro preletele« opisu-
jejo ptice, ki se prek morja ali gore vračajo v domače kraje, kar pomeni, da prečkajo mejo
med našim in onim svetom. Od tam uspešno prinesejo k nam tri dragocene darove: prva
nosi pšenični klas, druga grozdno jagodo in tretja »zdravje in veselje«. Vse to bodo položi-
le v »naše selo«, torej v dobrobit domače lokalne skupnosti (Štrekelj, 1904–1907, 157–59
(št. 5043–5046)); prim. tudi Šmitek, 2004, 210). Iz tega tudi sledi, da je z jedačo (žitni klas)
in pijačo (grozdna jagoda) neločljivo povezano zdravje ljudi. To je ob svojem času postalo
kompatibilno tudi s krščansko simboliko žita/kruha in grozdja/vina kot Kristusovega tele-
sa. Iz apokrifne literature vemo, da sta Kristus in Marija predstavljala zdravje, medtem ko
je bilo kraljestvo hudiča znano po gladu in boleznih (Šmitek, 2013, 147–56). Zaradi vsega
tega so dobrodelni kresniki v nekaterih primerih lahko nastopali tudi kot zdravilci različ-
nih bolezni, enako kot furlanski benandanti.
42
terih prebivalcev ene same vasi, brez možnosti primerjave s kakšno drugo mikrolokacijo.
Predvsem pa nam (še) manjkajo zgodovinski viri, na kakršne se je v svoji raziskavi lahko
oprl Carlo Ginzburg.
Vsekakor pa nekateri fragmentarni podatki kažejo, da so bili tudi v slovenskem
etničnem prostoru prisotni elementi šamanizma (Šmitek, 2004, 195–216). Pomembni se-
stavini tega starega miselnega kompleksa sta bili let po zraku in spreminjanje šamana v
divjo žival. Oboje je izpričano tudi za slovenske kresnike in vedomce: njihove duše letijo
po zraku v času globokega spanja ali zamaknjenosti. Torej »opravljajo svoja dela v nezave-
dnosti« Kelemina, 130, 91 (št. 36/IV)). To posredno potrjuje tudi pripoved s Tolminskega,
po kateri so med nočnimi boji »vsi razmesarjeni, a vendar so zopet vsi zdravi, kadar se ob
zori vračajo domov« (Kelemina, 1930, 91 (št. 36/II)). Kresniki se običajno borijo v oblakih
v podobi vepra ali vola, medtem ko vedomci nastopajo v preobleki volov, psov, miši, je-
lenov, medvedov in levov (Kelemina, 1930, 88–90 (št. 35/I–II)), 92 (št. 36/III)). Zato ima-
jo tudi v svoji človeški podobi nekatere prepoznavne živalske znake, npr. deformacije te-
lesa, nesorazmerno velike oči in dlakavost:
V Lonjeru pri Trstu so si vedomca predstavljali kot nočno bitje, dlakavo in lasato, z
velikimi rokami in dolgimi nohti. Imelo naj bi tudi velike »steklene« oči, zato so tudi
ljudem s svetlo sivimi očmi brez izraza rekli: Imaš oči kot vedomec (Ravbar Mora-
to, 2007, 39 (št. 31)).
Na Slovenskem so imeli za vedomce ljudi z gostimi zraščenimi obrvmi. Res so jim
pripisovali tudi plešavost, vendar so si jo razlagali s tem, da se ob polnočnih dvobojih trka-
jo kot kozli. V Volčah pri Tolminu je bilo znano še, da človek v zenici vedomca lahko vidi
svoj zrcalni odsev, vendar obrnjen narobe (Kelemina, 1930, 90 (št. 36/II)). Zraščene obr-
vi in na glavo obrnjeni odsev sta bila tudi prepoznavna znaka čarovnikov in čarovnic. Ker
je bilo pogostokrat mogoče naleteti na koga, ki je po zunanjosti stereotipno spominjal na
vedomca, čarovnika ali čarovnico, se je s tem krepilo tudi praznoverje prebivalstva, zlas-
ti na podeželju. Pogostokrat so v vedomcih prepoznavali tudi prav določene posamezni-
ke iz svoje vasi ali iz bližnje okolice, ki so ob poznih nočnih urah hodili naokrog. Če je kdo
ogovoril vedomca, ko je ta odhajal od doma v nekakšnem snu, ali ga celo poklical po ime-
nu, ga je prebudil in ni več nadaljeval svoje poti. V vaseh okoli Trsta je obstajal celo izraz
»vrniti vedomca« (nazaj domov) (Kelemina, 1930, 91 (št. 36/III)).
Belokranjske in zagorske ljudske pesmi »Tri so ptičice morje/goro preletele« opisu-
jejo ptice, ki se prek morja ali gore vračajo v domače kraje, kar pomeni, da prečkajo mejo
med našim in onim svetom. Od tam uspešno prinesejo k nam tri dragocene darove: prva
nosi pšenični klas, druga grozdno jagodo in tretja »zdravje in veselje«. Vse to bodo položi-
le v »naše selo«, torej v dobrobit domače lokalne skupnosti (Štrekelj, 1904–1907, 157–59
(št. 5043–5046)); prim. tudi Šmitek, 2004, 210). Iz tega tudi sledi, da je z jedačo (žitni klas)
in pijačo (grozdna jagoda) neločljivo povezano zdravje ljudi. To je ob svojem času postalo
kompatibilno tudi s krščansko simboliko žita/kruha in grozdja/vina kot Kristusovega tele-
sa. Iz apokrifne literature vemo, da sta Kristus in Marija predstavljala zdravje, medtem ko
je bilo kraljestvo hudiča znano po gladu in boleznih (Šmitek, 2013, 147–56). Zaradi vsega
tega so dobrodelni kresniki v nekaterih primerih lahko nastopali tudi kot zdravilci različ-
nih bolezni, enako kot furlanski benandanti.
42
