Page 41 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 41
očni bojevniki: kmečke herezije in čarovništvo na slovenskem in v furlaniji
Dosedanje hipoteze so reševale vprašanje razširjenosti teh predstav na osnovi ar-
hetipov ali na strukturalistični in difuzionistični način. Šibka točka vseh pa je, da ne morejo
odgovoriti na mnoga vprašanja, predvsem pa ne upoštevajo (dovolj) časovne dimenzije.
Ginzburg si je prizadeval, da bi v te raziskave vnesli več diahronosti, vendar je moral mar-
sikdaj priznati, da zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov to ni mogoče.
Poleg nočnih spopadov s čarovnicami za rodovitnost določene regije so se benan-
danti udeleževali tudi procesij mrtvih, seveda spet le v stanju transa in ne telesno. Sled-
njim so prisostvovale večinoma ženske, v prvih pa so se angažirali predvsem moški. Pro-
cesije mrtvih je Ginzburg povezal s kultom boginje Diane in z izročilom o »divji jagi«, ki
je dobro znano tudi na Slovenskem (Šmitek, 2003, 35–37 (št. 30–32)). V obeh primerih
lahko govorimo o veri v blodeče ali potujoče duše, ki ima svoje korenine v šamanizmu,
le s to razliko, da je bil v določenih primerih večji poudarek na magičnem nadzoru nad si-
lami narave, v drugih pa na potovanju šamanov ali njihovih duš v svet mrtvih (Ginzburg,
1989, xxvii).
Furlanski inkvizitorji so procesijam mrtvih namenili manj pozornosti kot nočnim bo-
jem s čarovnicami, zato o njih nimamo podrobnih podatkov. Ob tem so bile že same iz-
povedi obdolženk, še bolj pa interpretacije preiskovalcev, obremenjene s stereotipom
čarovniškega sabata. Tako se je izoblikoval vzorec, po katerem so ženske, rojene z mem-
brano, ponoči odhajale na ekstatična potovanja z barko, ki jih je odložila na samotnem
kraju v onstranstvu. Tam so jedle, pile in plesale ter se nato v jutranjih urah vrnile nazaj
v svoje telo. Ta vzorec je bil znan marsikod v Evropi od srednjega veka pa vse do danes
(Nardon, 1999, 240). Slovenske čarovnice so se po ljudskih predstavah shajale na gorskih
in hribovskih vrhovih, npr. na Slivnici nad Cerkniškim jezerom, na Grintovcu ali na Do-
nački gori ali pa v kleteh in zidanicah, kjer so pile vino. Slednje je bilo verjetno poveza-
no s staro vero, da med mrtvimi na onem svetu vlada huda žeja (Mencej, 2006, 259–62).
Kolikor lahko sklepamo iz slovenskih folklornih zapisov, ki izvirajo od sredine 19. stoletja
do sedanjega časa, procesije pokojnikov niso bile tako neposredno povezane s kresniki
ali vedomci, kot so bile v Furlaniji prepletene z nočnimi bitkami benandantov. Kljub temu
pa se seveda tudi v slovenskem ljudskem izročilu pogostokrat srečujeta tematiki smrti in
rodovitnosti.
Leta 1508 je plemič Francesco di Strassoldo opozoril beneški senat, da se v furlan-
ski deželi kmetje zbirajo na tajnih obredih in da se tam lahko sestane tudi dva tisoč ude-
ležencev Ginzburg, 2010, 41). To število je bilo gotovo daleč pretirano in tudi ni povsem
gotovo, če so ta zborovanja dejansko potekala v fizičnem smislu. Ne vemo še, če so tudi
na Slovenskem kdaj dejansko obstajale skupine ljudi, kakršni so bili benandanti, ali pa je
bilo nočno shajanje kresnikov skupaj z njihovimi boji le pripovedni motiv. A prav nedav-
no je Boris Čok objavil presenetljivo knjigo, v kateri razkriva obstoj skupine starover-
cev v vasi Prelože na Krasu. Ob določenih praznikih so se ponoči shajali v strogi tajno-
sti in opravljali obrede plodnosti za kmečka polja in za nerodovitne ženske. Ti obredi so
se po spominih vaščanov ohranili vse do tridesetih let 19. stoletja. Staroverci so se razli-
kovali od benandantov že s tem, da se niso družili kot spiritualna bitja, pač pa v svoji te-
lesni obliki, vendar bi nam njihov obstoj lahko potrdil možnost obstoja različnih heretič-
nih skupin na tem obmejnem območju. Avtor meni, da so staroverci prevzeli marsikaj od
neslovanskih in na pol poganskih staroselcev ali pa od mnogo kasneje priseljenih usko-
kov (Čok, 2012). Vendar se pri tem lahko opremo le na nezanesljivo ustno izročilo neka-
41
Dosedanje hipoteze so reševale vprašanje razširjenosti teh predstav na osnovi ar-
hetipov ali na strukturalistični in difuzionistični način. Šibka točka vseh pa je, da ne morejo
odgovoriti na mnoga vprašanja, predvsem pa ne upoštevajo (dovolj) časovne dimenzije.
Ginzburg si je prizadeval, da bi v te raziskave vnesli več diahronosti, vendar je moral mar-
sikdaj priznati, da zaradi pomanjkanja zgodovinskih virov to ni mogoče.
Poleg nočnih spopadov s čarovnicami za rodovitnost določene regije so se benan-
danti udeleževali tudi procesij mrtvih, seveda spet le v stanju transa in ne telesno. Sled-
njim so prisostvovale večinoma ženske, v prvih pa so se angažirali predvsem moški. Pro-
cesije mrtvih je Ginzburg povezal s kultom boginje Diane in z izročilom o »divji jagi«, ki
je dobro znano tudi na Slovenskem (Šmitek, 2003, 35–37 (št. 30–32)). V obeh primerih
lahko govorimo o veri v blodeče ali potujoče duše, ki ima svoje korenine v šamanizmu,
le s to razliko, da je bil v določenih primerih večji poudarek na magičnem nadzoru nad si-
lami narave, v drugih pa na potovanju šamanov ali njihovih duš v svet mrtvih (Ginzburg,
1989, xxvii).
Furlanski inkvizitorji so procesijam mrtvih namenili manj pozornosti kot nočnim bo-
jem s čarovnicami, zato o njih nimamo podrobnih podatkov. Ob tem so bile že same iz-
povedi obdolženk, še bolj pa interpretacije preiskovalcev, obremenjene s stereotipom
čarovniškega sabata. Tako se je izoblikoval vzorec, po katerem so ženske, rojene z mem-
brano, ponoči odhajale na ekstatična potovanja z barko, ki jih je odložila na samotnem
kraju v onstranstvu. Tam so jedle, pile in plesale ter se nato v jutranjih urah vrnile nazaj
v svoje telo. Ta vzorec je bil znan marsikod v Evropi od srednjega veka pa vse do danes
(Nardon, 1999, 240). Slovenske čarovnice so se po ljudskih predstavah shajale na gorskih
in hribovskih vrhovih, npr. na Slivnici nad Cerkniškim jezerom, na Grintovcu ali na Do-
nački gori ali pa v kleteh in zidanicah, kjer so pile vino. Slednje je bilo verjetno poveza-
no s staro vero, da med mrtvimi na onem svetu vlada huda žeja (Mencej, 2006, 259–62).
Kolikor lahko sklepamo iz slovenskih folklornih zapisov, ki izvirajo od sredine 19. stoletja
do sedanjega časa, procesije pokojnikov niso bile tako neposredno povezane s kresniki
ali vedomci, kot so bile v Furlaniji prepletene z nočnimi bitkami benandantov. Kljub temu
pa se seveda tudi v slovenskem ljudskem izročilu pogostokrat srečujeta tematiki smrti in
rodovitnosti.
Leta 1508 je plemič Francesco di Strassoldo opozoril beneški senat, da se v furlan-
ski deželi kmetje zbirajo na tajnih obredih in da se tam lahko sestane tudi dva tisoč ude-
ležencev Ginzburg, 2010, 41). To število je bilo gotovo daleč pretirano in tudi ni povsem
gotovo, če so ta zborovanja dejansko potekala v fizičnem smislu. Ne vemo še, če so tudi
na Slovenskem kdaj dejansko obstajale skupine ljudi, kakršni so bili benandanti, ali pa je
bilo nočno shajanje kresnikov skupaj z njihovimi boji le pripovedni motiv. A prav nedav-
no je Boris Čok objavil presenetljivo knjigo, v kateri razkriva obstoj skupine starover-
cev v vasi Prelože na Krasu. Ob določenih praznikih so se ponoči shajali v strogi tajno-
sti in opravljali obrede plodnosti za kmečka polja in za nerodovitne ženske. Ti obredi so
se po spominih vaščanov ohranili vse do tridesetih let 19. stoletja. Staroverci so se razli-
kovali od benandantov že s tem, da se niso družili kot spiritualna bitja, pač pa v svoji te-
lesni obliki, vendar bi nam njihov obstoj lahko potrdil možnost obstoja različnih heretič-
nih skupin na tem obmejnem območju. Avtor meni, da so staroverci prevzeli marsikaj od
neslovanskih in na pol poganskih staroselcev ali pa od mnogo kasneje priseljenih usko-
kov (Čok, 2012). Vendar se pri tem lahko opremo le na nezanesljivo ustno izročilo neka-
41
