Page 40 - Hrobat Virloget, Katja, in Kavrečič, Petra, ur. (2015). Nesnovna krajina Krasa. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 40
nesnovna krajina krasa
postavljajo nasproti nižje prikazni, ki jih imenujejo sentiansavèze, in se borijo proti
vedavezom. In če lahko verjamemo navadnim govoricam, potem jih je videlo veliko
ljudi. Toda take prikazni niso nič drugega, kot hudičeve utvare … (Valvasor, 2011
[1689], 3. del, knj. XI, 456)
Po nekaterih pričevanjih furlanskih benandantov so se nočni boji med njimi in ča-
rovnicami dogajali v onstranstvu, v dolini Jozafat (Nardon, 1999, 114, 190). To ime ne iz-
vira iz apokrifne legende o Barlaamu in Jozafatu, kot je menil Nardon, pač pa iz Svetega
pisma Stare zaveze, kjer je zapisano: »Narodi naj se zbudijo in gredo v dolino Jozafat, kaj-
ti tam bom sedel, da bom sodil vse narode naokrog« (Joel 4.12). Ta dolina je imenovana
tudi »dolina odločitve ali uničenja« (Joel 4.14), v hebrejščini pa pomeni »(bog) Jahve sodi«.
Neka sled te tradicije se je po vsej verjetnosti ohranila v razlagalni pripovedi iz Abitantov
pri Kopru. Njen zapis je bil prvič objavljen šele leta 1989. Navedli bomo le relevantni od-
lomek, ki nekoliko podrobneje opisuje dolino mrtvih:
Na drugem svetu mrtveci hodijo po neki grozljivi dolini, njihove duše pa zelo joka-
jo, ker trpijo zaradi svojih grehov. Takoj ko pridejo na drug svet, jih Bog vpraša, za-
kaj so prišli, in vsak pove svoje. Ko povejo, zakaj so umrli, jim Bog pokaže vse njiho-
ve grehe in jim naloži kazen (Tomšič, 1989, 126 (št. 92)).
Furlanija je, gledano iz Rima, povsem periferni del Italije, čeprav dejansko v geograf-
skem in gospodarskem smislu ni nepomembna. Še bolj pomembna pa je v zgodovinskem
smislu, kot stičišče romanskih, slovanskih in germanskih jezikov in tradicij. O zgodnji slo-
vanski naselitvi govorijo toponimi, ki v dobršni meri izvirajo iz slovanskih osebnih imen in
imen dreves (antroponimi, dendronimi), ter krajevna imena s končnico -jane/-jani (npr.
Dolegnano, Gramogliano idr.). Ta imena so morebiti sledovi mirnih slovanskih migra-
cij na opustela območja Furlanske nižine že v langobardskih časih, še bolj pa v frankovski
dobi (od leta 774 do 9. stoletja) in še kasneje med ponovno kolonizacijo v 10. in 11. stole-
tju. Tako so npr. slovanski toponimi izpričani že od druge polovice 7. stoletja v okolici Če-
dada. Kasnejše selitve v 9. in 10. stoletju potrjujejo tudi arheološke najdbe, ki pripadajo
kötlaški kulturi (npr. v Pordenonu in Špetru Slovenov). Slovanskega porekla je tudi topo-
nim Blaguč (Plagutis) v občini Codroipo, ki nam je v zgodovinskem zapisu znan že iz leta
875 (Torkar, 2012, 693–95).
Beneška republika si je to ozemlje pridobila šele leta 1420, vendar še dolgo po tem
ni globoko posegala v njegovo ustaljeno fevdalno strukturo in kulturo. Tako tudi furlan-
ski benandanti niso nekaj povsem lokalnega. Zanimivo je, da se sorodni ljudski zdravilci,
»kresniki«, ki varujejo kmečke pridelke pred točo, pojavljajo že v najbližjem sosedstvu, na
Slovenskem in v hrvaški Istri, čeprav so bili podobni varuhi plodnosti znani tudi marsikje
v Evropi (hrvaški krsniki in moguti, dalmatinski negromanti, bosanski in črnogorski zduhaći,
srbski vjedogonje in vjetrovnjaci, bolgarsko-makedonski »zmajski ljudje«, madžarski táltosi,
romunski caluşari, grški kallikantzari, korziški mazzeri idr.).
Znano je bilo, da je bil nekakšen nočni borec proti čarovnicam izpričan tudi konec
17. stoletja v Latviji, zato je sprva kazalo, da so takšne figure morebiti slovanski substrat.
Ginzburg, ki je pogumno nadaljeval s preučevanjem teh sorodnosti, pa je kmalu ugotovil,
da so se podobne mitične konfiguracije in obredi dogajali v tisočletjih tudi na ozemljih, ki
so tisoče kilometrov oddaljani od Furlanije: od Sredozemlja in Laponske do Sibirije in Ki-
tajske (Ginzburg, 1989, xxv, 206–75).
40
postavljajo nasproti nižje prikazni, ki jih imenujejo sentiansavèze, in se borijo proti
vedavezom. In če lahko verjamemo navadnim govoricam, potem jih je videlo veliko
ljudi. Toda take prikazni niso nič drugega, kot hudičeve utvare … (Valvasor, 2011
[1689], 3. del, knj. XI, 456)
Po nekaterih pričevanjih furlanskih benandantov so se nočni boji med njimi in ča-
rovnicami dogajali v onstranstvu, v dolini Jozafat (Nardon, 1999, 114, 190). To ime ne iz-
vira iz apokrifne legende o Barlaamu in Jozafatu, kot je menil Nardon, pač pa iz Svetega
pisma Stare zaveze, kjer je zapisano: »Narodi naj se zbudijo in gredo v dolino Jozafat, kaj-
ti tam bom sedel, da bom sodil vse narode naokrog« (Joel 4.12). Ta dolina je imenovana
tudi »dolina odločitve ali uničenja« (Joel 4.14), v hebrejščini pa pomeni »(bog) Jahve sodi«.
Neka sled te tradicije se je po vsej verjetnosti ohranila v razlagalni pripovedi iz Abitantov
pri Kopru. Njen zapis je bil prvič objavljen šele leta 1989. Navedli bomo le relevantni od-
lomek, ki nekoliko podrobneje opisuje dolino mrtvih:
Na drugem svetu mrtveci hodijo po neki grozljivi dolini, njihove duše pa zelo joka-
jo, ker trpijo zaradi svojih grehov. Takoj ko pridejo na drug svet, jih Bog vpraša, za-
kaj so prišli, in vsak pove svoje. Ko povejo, zakaj so umrli, jim Bog pokaže vse njiho-
ve grehe in jim naloži kazen (Tomšič, 1989, 126 (št. 92)).
Furlanija je, gledano iz Rima, povsem periferni del Italije, čeprav dejansko v geograf-
skem in gospodarskem smislu ni nepomembna. Še bolj pomembna pa je v zgodovinskem
smislu, kot stičišče romanskih, slovanskih in germanskih jezikov in tradicij. O zgodnji slo-
vanski naselitvi govorijo toponimi, ki v dobršni meri izvirajo iz slovanskih osebnih imen in
imen dreves (antroponimi, dendronimi), ter krajevna imena s končnico -jane/-jani (npr.
Dolegnano, Gramogliano idr.). Ta imena so morebiti sledovi mirnih slovanskih migra-
cij na opustela območja Furlanske nižine že v langobardskih časih, še bolj pa v frankovski
dobi (od leta 774 do 9. stoletja) in še kasneje med ponovno kolonizacijo v 10. in 11. stole-
tju. Tako so npr. slovanski toponimi izpričani že od druge polovice 7. stoletja v okolici Če-
dada. Kasnejše selitve v 9. in 10. stoletju potrjujejo tudi arheološke najdbe, ki pripadajo
kötlaški kulturi (npr. v Pordenonu in Špetru Slovenov). Slovanskega porekla je tudi topo-
nim Blaguč (Plagutis) v občini Codroipo, ki nam je v zgodovinskem zapisu znan že iz leta
875 (Torkar, 2012, 693–95).
Beneška republika si je to ozemlje pridobila šele leta 1420, vendar še dolgo po tem
ni globoko posegala v njegovo ustaljeno fevdalno strukturo in kulturo. Tako tudi furlan-
ski benandanti niso nekaj povsem lokalnega. Zanimivo je, da se sorodni ljudski zdravilci,
»kresniki«, ki varujejo kmečke pridelke pred točo, pojavljajo že v najbližjem sosedstvu, na
Slovenskem in v hrvaški Istri, čeprav so bili podobni varuhi plodnosti znani tudi marsikje
v Evropi (hrvaški krsniki in moguti, dalmatinski negromanti, bosanski in črnogorski zduhaći,
srbski vjedogonje in vjetrovnjaci, bolgarsko-makedonski »zmajski ljudje«, madžarski táltosi,
romunski caluşari, grški kallikantzari, korziški mazzeri idr.).
Znano je bilo, da je bil nekakšen nočni borec proti čarovnicam izpričan tudi konec
17. stoletja v Latviji, zato je sprva kazalo, da so takšne figure morebiti slovanski substrat.
Ginzburg, ki je pogumno nadaljeval s preučevanjem teh sorodnosti, pa je kmalu ugotovil,
da so se podobne mitične konfiguracije in obredi dogajali v tisočletjih tudi na ozemljih, ki
so tisoče kilometrov oddaljani od Furlanije: od Sredozemlja in Laponske do Sibirije in Ki-
tajske (Ginzburg, 1989, xxv, 206–75).
40
