Page 104 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 104
upor, nasilje in preživetje
V teh izrazito težavnih okoliščinah so prebivalci Dalmacije svoje nezado-
voljstvo izražali z javnimi shodi in številnimi klici po posredovanju s strani ce-
sarstva, papeža ali drugih zunanjih institucij, kot priča tudi zgodba o zavzetju
Klisa. Še pogosteje pa so se beda, obup in jeza kazali s plenjenjem, nasiljem in
begom, torej s sredstvi, ki jih je James Scott imenoval »orožje revnih«.39 O
takšnem načinu delovanja še najbolj očitno priča pojav, ki ga splošno poznamo
kot »uskoški fenomen«. Uskoki niso predstavljali etnije, temveč le raznoliko
in amorfno skupino posameznikov, ki so prihajali z Balkana in območij za go-
rovji. Prihajali so iz zelo različnih verskih, političnih, geografskih in kultur-
nih okolij. Kot nakazuje že samo ime (izraz izhaja iz glagola uskočiti, kar po-
meni »skočiti čez, preskočiti«), so bili Uskoki posamezniki, ki so »preskočili
državne meje« ali »odšli«.40 Predstavljali so torej najboljši primer fluidnih in
nedoločnih skupin, ki so živeli na mejnih območjih Dalmacije.
Kljub religiozni retoriki osvojitelve Klisa so se beneški in otomanski
uradniki najbrž jasno zavedali prave narave izbruha nasilja in so si nedvomno
prizadevali, da bi pomirili vstajo. V Benetkah so se, na primer, dobro zaveda-
li tako nezadovoljstva lastnih podložnikov kot tudi interesov Papeške drža-
ve in Habsburžanov pri razpihovanju nestrinjanja in prevratništva, ki bi lah-
ko vodilo v splošni upor kristjanov, ki bi se razširil po celotni regiji.41 Beneški
uradniki so si zato močno prizadevali, da bi nevtralizirali papeške in habs-
burške mahinacije, pomirili jezne Otomane in znova utrdili lastno oblast nad
upornim ljudstvom. Senat je »Splitu eksplicitno ukazal, naj Klisu ne nudi ka-
kršnekoli pomoči« in dalmatinsko mejo zaprl, da bi tako preprečil oskrbo-
vanje in krepitev upornikov. Nekateri iz »vplivnih /beneških/ četrti« so ne-
posredno vojaško posredovanje, s katerim bi utrdbo vrnili v otomanske roke,
dejansko podpirali, kar je vodilo do najbrž še predobro poznanih obtožb pro-
ti Benetkam »zaradi odprtega sodelovanja z vsesplošnim nasprotnikom krš-
čanstva«.42
Kljub različnim poskusom, da bi zloglasno zavzetje obzidja utrdbe Klis
leta 1596 razumeli kot manjšo epizodo s sicer močnim simbolnim pomenom
v okviru »večnega spopada med civilizacijami«, ki pogosto predstavlja naj-
bolj očitno in nepreseženo razlago vseh interakcij med muslimani in kristjani,
lahko torej zaključimo z mislijo, da je bilo stanje precej kompleksnejše. Zna-
39 Scott, Weapons of the Weak.
40 Pedani, In nome del Gran Signore, 179; Rothenberg, »Venice and the Uskoks,« 148; Bracewell, The
Uskoks of Senj, 51–88.
41 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 136.
42 Bracewell, The Uskoks of Senj, 28, 48, 107; Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalma-
tia,« 144–46; Horvat, Monumenta Uscocchorum, 1, 102.
104
V teh izrazito težavnih okoliščinah so prebivalci Dalmacije svoje nezado-
voljstvo izražali z javnimi shodi in številnimi klici po posredovanju s strani ce-
sarstva, papeža ali drugih zunanjih institucij, kot priča tudi zgodba o zavzetju
Klisa. Še pogosteje pa so se beda, obup in jeza kazali s plenjenjem, nasiljem in
begom, torej s sredstvi, ki jih je James Scott imenoval »orožje revnih«.39 O
takšnem načinu delovanja še najbolj očitno priča pojav, ki ga splošno poznamo
kot »uskoški fenomen«. Uskoki niso predstavljali etnije, temveč le raznoliko
in amorfno skupino posameznikov, ki so prihajali z Balkana in območij za go-
rovji. Prihajali so iz zelo različnih verskih, političnih, geografskih in kultur-
nih okolij. Kot nakazuje že samo ime (izraz izhaja iz glagola uskočiti, kar po-
meni »skočiti čez, preskočiti«), so bili Uskoki posamezniki, ki so »preskočili
državne meje« ali »odšli«.40 Predstavljali so torej najboljši primer fluidnih in
nedoločnih skupin, ki so živeli na mejnih območjih Dalmacije.
Kljub religiozni retoriki osvojitelve Klisa so se beneški in otomanski
uradniki najbrž jasno zavedali prave narave izbruha nasilja in so si nedvomno
prizadevali, da bi pomirili vstajo. V Benetkah so se, na primer, dobro zaveda-
li tako nezadovoljstva lastnih podložnikov kot tudi interesov Papeške drža-
ve in Habsburžanov pri razpihovanju nestrinjanja in prevratništva, ki bi lah-
ko vodilo v splošni upor kristjanov, ki bi se razširil po celotni regiji.41 Beneški
uradniki so si zato močno prizadevali, da bi nevtralizirali papeške in habs-
burške mahinacije, pomirili jezne Otomane in znova utrdili lastno oblast nad
upornim ljudstvom. Senat je »Splitu eksplicitno ukazal, naj Klisu ne nudi ka-
kršnekoli pomoči« in dalmatinsko mejo zaprl, da bi tako preprečil oskrbo-
vanje in krepitev upornikov. Nekateri iz »vplivnih /beneških/ četrti« so ne-
posredno vojaško posredovanje, s katerim bi utrdbo vrnili v otomanske roke,
dejansko podpirali, kar je vodilo do najbrž še predobro poznanih obtožb pro-
ti Benetkam »zaradi odprtega sodelovanja z vsesplošnim nasprotnikom krš-
čanstva«.42
Kljub različnim poskusom, da bi zloglasno zavzetje obzidja utrdbe Klis
leta 1596 razumeli kot manjšo epizodo s sicer močnim simbolnim pomenom
v okviru »večnega spopada med civilizacijami«, ki pogosto predstavlja naj-
bolj očitno in nepreseženo razlago vseh interakcij med muslimani in kristjani,
lahko torej zaključimo z mislijo, da je bilo stanje precej kompleksnejše. Zna-
39 Scott, Weapons of the Weak.
40 Pedani, In nome del Gran Signore, 179; Rothenberg, »Venice and the Uskoks,« 148; Bracewell, The
Uskoks of Senj, 51–88.
41 Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalmatia,« 136.
42 Bracewell, The Uskoks of Senj, 28, 48, 107; Rothenberg, »Christian Insurrections in Turkish Dalma-
tia,« 144–46; Horvat, Monumenta Uscocchorum, 1, 102.
104
