Page 109 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 109
O banditizmu in nasilju
ob habsburško-beneški meji
v Furlaniji in na Goriškem
(17. stoletje)
Neva Makuc
Določene predele novoveške Evrope je zaznamoval skoraj endemičen
razmah banditizma, ki je imel v različnim državah različne korenine
in tudi drugačno naravo. Pričujoči članek predstavlja prispevek k pre-
učevanju problematike banditizma in nasilja ob habsburško-beneški meji, in
sicer s poudarkom na 17. stoletju in na plemiški sferi, torej tako na plemiških
banditih kot na oboroženih spremljevalcih plemičev, neredko banditih. Pri
tem se pogosto uporabljata izraza banditizem in banditi, ki zaobjemata dva vi-
dika, ki sta zaznamovala tovrstno problematiko ob habsburško-beneški meji
in sta bila pogosto tesno prepletena. Banditizem ni namreč označeval le »po-
javljanja band in njihove zločinske dejavnosti, razbojništva«, kot navaja Slo-
var slovenskega knjižnega jezika,1 temveč tudi obsodbo na izgon (»bando«).
Plemiški izgnanci, s pravnega vidika sicer odrinjeni iz družbe, so po-
gosto ostali prisotni v družbi oziroma so živeli na njenem obrobju.2 V prime-
ru da so se bili prisiljeni zateči na tuje ozemlje, so lahko računali na podporo
sorodnikov oziroma na posestva, ki so jih fevdalne plemiške rodbine pogosto
imele na obeh straneh meje. Lahko pa so se znašli brez virov dohodka in pod-
pore, zato je razbojništvo zanje predstavljalo obliko preživetvene prakse. Po-
služevali so se tudi drugih nelegalnih praks, na primer tihotapstva, ropanja,
izsiljevanja itd. V še hujšo življenjsko stisko pa je najbrž izgon pahnil njihove
neplemiške rojake, ki so si morali zagotoviti preživetje v tujih deželah.3
1 http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=banditizem&hs=1, 20. 5. 2014.
2 Muir, Mad Blood, 74–76.
3 Tako je na primer izgnanec »Matthia Lach« iz Dornberga v prošnji notranjeavstrijski vladi za
»salva conductus« izpostavil, da je po izgonu, na katerega je bil obsojen leta 1667 zaradi umora
žene, več let težko iskal preživetje po tujih deželah, ASPG, Stati provinciali II, b. 437/I.
109
ob habsburško-beneški meji
v Furlaniji in na Goriškem
(17. stoletje)
Neva Makuc
Določene predele novoveške Evrope je zaznamoval skoraj endemičen
razmah banditizma, ki je imel v različnim državah različne korenine
in tudi drugačno naravo. Pričujoči članek predstavlja prispevek k pre-
učevanju problematike banditizma in nasilja ob habsburško-beneški meji, in
sicer s poudarkom na 17. stoletju in na plemiški sferi, torej tako na plemiških
banditih kot na oboroženih spremljevalcih plemičev, neredko banditih. Pri
tem se pogosto uporabljata izraza banditizem in banditi, ki zaobjemata dva vi-
dika, ki sta zaznamovala tovrstno problematiko ob habsburško-beneški meji
in sta bila pogosto tesno prepletena. Banditizem ni namreč označeval le »po-
javljanja band in njihove zločinske dejavnosti, razbojništva«, kot navaja Slo-
var slovenskega knjižnega jezika,1 temveč tudi obsodbo na izgon (»bando«).
Plemiški izgnanci, s pravnega vidika sicer odrinjeni iz družbe, so po-
gosto ostali prisotni v družbi oziroma so živeli na njenem obrobju.2 V prime-
ru da so se bili prisiljeni zateči na tuje ozemlje, so lahko računali na podporo
sorodnikov oziroma na posestva, ki so jih fevdalne plemiške rodbine pogosto
imele na obeh straneh meje. Lahko pa so se znašli brez virov dohodka in pod-
pore, zato je razbojništvo zanje predstavljalo obliko preživetvene prakse. Po-
služevali so se tudi drugih nelegalnih praks, na primer tihotapstva, ropanja,
izsiljevanja itd. V še hujšo življenjsko stisko pa je najbrž izgon pahnil njihove
neplemiške rojake, ki so si morali zagotoviti preživetje v tujih deželah.3
1 http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=banditizem&hs=1, 20. 5. 2014.
2 Muir, Mad Blood, 74–76.
3 Tako je na primer izgnanec »Matthia Lach« iz Dornberga v prošnji notranjeavstrijski vladi za
»salva conductus« izpostavil, da je po izgonu, na katerega je bil obsojen leta 1667 zaradi umora
žene, več let težko iskal preživetje po tujih deželah, ASPG, Stati provinciali II, b. 437/I.
109
