Page 114 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 114
upor, nasilje in preživetje
no vzdrževanje konjenikov, s katerimi razpolaga maršal, saj so domačini in so
povezani tudi s pomembnimi osebami.17 Opozarjalo se je tudi na slabe plače
in na pomanjkljivo število mož, ki v določenih primerih niso mogli niti vzdr-
ževati konjev. Namestnik Vincenzo Capella je leta 1615 v poročilu zapisal, da
se banditi zatekajo v različne kraje ob meji, se predajajo raznim ekscesom in se
maščujejo nad posamezniki. Poleg tega je izpostavil tudi pomen posameznih
vodij oboroženih skupin. Po smrti določenih vodij naj bi se tudi drugi neko-
liko umirili. Kljub temu pa naj bi dežela živela v nenehnem strahu.18 Name-
stnik Girolamo Civran je leta 1626 obžaloval dejstvo, da se zakoni glede pre-
povedi uporabe orožja in plačancev ne izvajajo, saj ni sredstev, s katerimi bi se
omenjeno lahko izvršilo.19 Zaradi drugih političnih in vojaških prioritet ter
zaradi skrbi, da bi z vpletanjem še dodatno prizadeli že tako krhko ravnotež-
je v odnosih med beneškimi oblastmi in vodilnimi furlanskimi sloji, Beneška
republika ni bila naklonjena odločnejšemu poseganju v dogajanje v Furlani-
ji, kjer sta se oblast in nadzor nad ozemljem razkropila v številnih jurisdikci-
jah. V želji po zajezitvi nasilja so centralne oblasti beneškemu namestniku v
Vidmu delegirale sojenje po strogem postopku, ki ga je uporabljal svet desete-
rice, izostrile zakonodajo glede izgonov ter si – tudi v primeru hudih zločinov
– prizadevale za spravo med plemiči, ki so bili vpleteni v krvno maščevanje.
Arbitraža med sprtimi je bila ključnega pomena, saj je zaradi pomanjkanja re-
presivnih sredstev vsaka obsodba plemiča skoraj neizogibno povečala število
banditov. Izgon je pogosto služil kot orožje v političnih bojih. Mnogi furlan-
ski fevdalci so na svojih jurisdikcijah banditom nudili zatočišče, in sicer tudi
potem, ko je bil tovrsten privilegij leta 1581 odpravljen.20
Podobna poročila so v Benetke pošiljali tudi drugi rektorji na območju
beneške Furlanije. Omenjeni opisi podajajo slikovite opise ozračja, prepo-
jenega z nasiljem. Posebno pereč je bil problem vzdrževanja reda in miru v
Čedadu, kjer so bili po Moisessovih besedah »gentil'huomini, et molto inc-
linati all'armi, et alle risse ciuili« (plemiči močno nagnjeni k uporabi orožja
in k prepirom).21 Mesto niso zaznamovali le prohabsburška čustva in vztraj-
no upiranje navodilom centralnih beneških oblasti, zlasti na področju davč-
ne politike, temveč tudi nasilje, ki je izhajalo iz sporov med plemiškimi frak-
cijami. Leta 1609 je beneški rektor v Čedadu Lorenzo Longo na začetku
17 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 97.
18 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 133.
19 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 176–77.
20 Trebbi, Il Friuli, 193–223; Bianco, Le terre, 21–23; Molmenti, I banditi, 57 sl.; Povolo, L'Intrigo dell'Ono-
re, 118–23.
21 Moisesso, Historia, I, 11.
114
no vzdrževanje konjenikov, s katerimi razpolaga maršal, saj so domačini in so
povezani tudi s pomembnimi osebami.17 Opozarjalo se je tudi na slabe plače
in na pomanjkljivo število mož, ki v določenih primerih niso mogli niti vzdr-
ževati konjev. Namestnik Vincenzo Capella je leta 1615 v poročilu zapisal, da
se banditi zatekajo v različne kraje ob meji, se predajajo raznim ekscesom in se
maščujejo nad posamezniki. Poleg tega je izpostavil tudi pomen posameznih
vodij oboroženih skupin. Po smrti določenih vodij naj bi se tudi drugi neko-
liko umirili. Kljub temu pa naj bi dežela živela v nenehnem strahu.18 Name-
stnik Girolamo Civran je leta 1626 obžaloval dejstvo, da se zakoni glede pre-
povedi uporabe orožja in plačancev ne izvajajo, saj ni sredstev, s katerimi bi se
omenjeno lahko izvršilo.19 Zaradi drugih političnih in vojaških prioritet ter
zaradi skrbi, da bi z vpletanjem še dodatno prizadeli že tako krhko ravnotež-
je v odnosih med beneškimi oblastmi in vodilnimi furlanskimi sloji, Beneška
republika ni bila naklonjena odločnejšemu poseganju v dogajanje v Furlani-
ji, kjer sta se oblast in nadzor nad ozemljem razkropila v številnih jurisdikci-
jah. V želji po zajezitvi nasilja so centralne oblasti beneškemu namestniku v
Vidmu delegirale sojenje po strogem postopku, ki ga je uporabljal svet desete-
rice, izostrile zakonodajo glede izgonov ter si – tudi v primeru hudih zločinov
– prizadevale za spravo med plemiči, ki so bili vpleteni v krvno maščevanje.
Arbitraža med sprtimi je bila ključnega pomena, saj je zaradi pomanjkanja re-
presivnih sredstev vsaka obsodba plemiča skoraj neizogibno povečala število
banditov. Izgon je pogosto služil kot orožje v političnih bojih. Mnogi furlan-
ski fevdalci so na svojih jurisdikcijah banditom nudili zatočišče, in sicer tudi
potem, ko je bil tovrsten privilegij leta 1581 odpravljen.20
Podobna poročila so v Benetke pošiljali tudi drugi rektorji na območju
beneške Furlanije. Omenjeni opisi podajajo slikovite opise ozračja, prepo-
jenega z nasiljem. Posebno pereč je bil problem vzdrževanja reda in miru v
Čedadu, kjer so bili po Moisessovih besedah »gentil'huomini, et molto inc-
linati all'armi, et alle risse ciuili« (plemiči močno nagnjeni k uporabi orožja
in k prepirom).21 Mesto niso zaznamovali le prohabsburška čustva in vztraj-
no upiranje navodilom centralnih beneških oblasti, zlasti na področju davč-
ne politike, temveč tudi nasilje, ki je izhajalo iz sporov med plemiškimi frak-
cijami. Leta 1609 je beneški rektor v Čedadu Lorenzo Longo na začetku
17 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 97.
18 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 133.
19 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 176–77.
20 Trebbi, Il Friuli, 193–223; Bianco, Le terre, 21–23; Molmenti, I banditi, 57 sl.; Povolo, L'Intrigo dell'Ono-
re, 118–23.
21 Moisesso, Historia, I, 11.
114
