Page 113 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 113
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
maloštevilni t. i. »birri« ali »sbirri« v službi lokalnih oblasti (rektorjev). Za
nadzor podeželja, zlasti mej in tihotapstva, pa naj bi skrbeli t. i. »stradiotti«
oziroma »cappelletti« (konjeniki, ki jih je Beneška republika rekrutirala v
Albaniji in Dalmaciji) ter »capitani del devedo«, katerih naloga je bilo pre-
prečevanje izvoza žita. Omenjeno pa ni zadostovalo za učinkovit nadzor oze-
mlja. Leta 1549 je svet deseterice odločil, da naj kriminalna dejanja banditov
na območju beneške »Terraferme« preprečujeta dva »capitani di campag-
na«, ki naj bi se rekrutirala iz »stradiotov«, ki naj bi na čelu sedemdesetih
mož preprečevali kriminalna dejanja. Omenjeni ukrep se je podobno kot šte-
vilni drugi izkazal za neučinkovitega. Poleg tega so mnogi statuti določali, da
so ljudje dolžni zajeti in predati krivca nekega kaznivega dejanja, tekom 16.
stoletja pa so beneške oblasti omenjeno dolžnost začele tudi nagrajevati, in si-
cer z denarnimi nagradami in s preklicem izgona za bandite, ki so ubili dru-
gega bandita. Kmalu je prišlo tudi do trgovanja s to nagrado. Razvila se je
svojevrstna institucija beneškega sodstva, in sicer t. i. »voci di liberar bandi-
to«, v skladu s katero je lahko nekdo, ki je ubil ali ujel nekoga, ki je bil obso-
jen na izgon, osvobodil eno osebo, ki je bila prav tako obsojena na izgon. Do
tega niso bili upravičeni le storilci naklepnega umora.14 Na začetku 17. stoletja
sta se svet deseterice in senat na omenjeni problem odzvala z vrsto zakonov in
ukrepov, a beneško sodstvo je ostalo dokaj neučinkovito in tudi prizanesljivo
pri kaznovanju nasilnih plemičev, kar se je skladalo s splošno krizo beneškega
sodstva. Le-ta se je začela v 16. stoletju in je v naslednjem stoletju doživela vi-
šek. Beneško sodstvo je bilo na splošno deležno nezaupanja, čeprav ni manj-
kalo niti primerov, ko so beneške oblasti strogo kaznovale določene pripadni-
ke plemstva, ki so zagrešili hude zločine.15
Beneški namestnik v Vidmu torej ni razpolagal s primernim številom
oboroženih mož, ki bi lahko učinkovito nadzirali ozemlje. Razpolagal je s sla-
bo plačanimi vojaki, le občasno še z vojaki s Korzike ali hrvaškimi konjeniki.
Po ustanovitvi Palmanove se je lahko v izjemnih primerih zanesel na inter-
vencijo vojakov iz omenjene utrdbe. Pri tem so beneški namestniki v Vidmu
pogosto opozarjali na problem zasebnih jurisdikcij, na fevdalce, ki so pod-
pirali bandite, in na pomanjkanje represivnih sredstev. Namestnik Girola-
mo Mocenigo je na primer leta 1574 izpostavil, da prebivalstvo ne spoštuje
sodstva in da je Furlanija vedno polna razbojnikov, ki so oboroženi prehaja-
li habsburško-beneško mejo in prebivali tudi na njim prepovedanih obmo-
čjih. 16 Namestnik Lorenzo Bragadin je naslednje leto zapisal, da je nesmisel-
14 Basaglia, »Il controllo,« 65–78; Ventura, Nobiltà e popolo, 440–54.
15 Ventura, Nobiltà e popolo, 440–54.
16 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 90.
113
maloštevilni t. i. »birri« ali »sbirri« v službi lokalnih oblasti (rektorjev). Za
nadzor podeželja, zlasti mej in tihotapstva, pa naj bi skrbeli t. i. »stradiotti«
oziroma »cappelletti« (konjeniki, ki jih je Beneška republika rekrutirala v
Albaniji in Dalmaciji) ter »capitani del devedo«, katerih naloga je bilo pre-
prečevanje izvoza žita. Omenjeno pa ni zadostovalo za učinkovit nadzor oze-
mlja. Leta 1549 je svet deseterice odločil, da naj kriminalna dejanja banditov
na območju beneške »Terraferme« preprečujeta dva »capitani di campag-
na«, ki naj bi se rekrutirala iz »stradiotov«, ki naj bi na čelu sedemdesetih
mož preprečevali kriminalna dejanja. Omenjeni ukrep se je podobno kot šte-
vilni drugi izkazal za neučinkovitega. Poleg tega so mnogi statuti določali, da
so ljudje dolžni zajeti in predati krivca nekega kaznivega dejanja, tekom 16.
stoletja pa so beneške oblasti omenjeno dolžnost začele tudi nagrajevati, in si-
cer z denarnimi nagradami in s preklicem izgona za bandite, ki so ubili dru-
gega bandita. Kmalu je prišlo tudi do trgovanja s to nagrado. Razvila se je
svojevrstna institucija beneškega sodstva, in sicer t. i. »voci di liberar bandi-
to«, v skladu s katero je lahko nekdo, ki je ubil ali ujel nekoga, ki je bil obso-
jen na izgon, osvobodil eno osebo, ki je bila prav tako obsojena na izgon. Do
tega niso bili upravičeni le storilci naklepnega umora.14 Na začetku 17. stoletja
sta se svet deseterice in senat na omenjeni problem odzvala z vrsto zakonov in
ukrepov, a beneško sodstvo je ostalo dokaj neučinkovito in tudi prizanesljivo
pri kaznovanju nasilnih plemičev, kar se je skladalo s splošno krizo beneškega
sodstva. Le-ta se je začela v 16. stoletju in je v naslednjem stoletju doživela vi-
šek. Beneško sodstvo je bilo na splošno deležno nezaupanja, čeprav ni manj-
kalo niti primerov, ko so beneške oblasti strogo kaznovale določene pripadni-
ke plemstva, ki so zagrešili hude zločine.15
Beneški namestnik v Vidmu torej ni razpolagal s primernim številom
oboroženih mož, ki bi lahko učinkovito nadzirali ozemlje. Razpolagal je s sla-
bo plačanimi vojaki, le občasno še z vojaki s Korzike ali hrvaškimi konjeniki.
Po ustanovitvi Palmanove se je lahko v izjemnih primerih zanesel na inter-
vencijo vojakov iz omenjene utrdbe. Pri tem so beneški namestniki v Vidmu
pogosto opozarjali na problem zasebnih jurisdikcij, na fevdalce, ki so pod-
pirali bandite, in na pomanjkanje represivnih sredstev. Namestnik Girola-
mo Mocenigo je na primer leta 1574 izpostavil, da prebivalstvo ne spoštuje
sodstva in da je Furlanija vedno polna razbojnikov, ki so oboroženi prehaja-
li habsburško-beneško mejo in prebivali tudi na njim prepovedanih obmo-
čjih. 16 Namestnik Lorenzo Bragadin je naslednje leto zapisal, da je nesmisel-
14 Basaglia, »Il controllo,« 65–78; Ventura, Nobiltà e popolo, 440–54.
15 Ventura, Nobiltà e popolo, 440–54.
16 Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 90.
113
