Page 112 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 112
upor, nasilje in preživetje
bil uperjen tudi proti pripadnikom lastnega sloja in neredko prepleten s ple-
miškimi fajdami, ki niso predstavljale upora proti oblasti, temveč spopadanje
s sporom s ciljem njegove razrešitve. Fajde, katerih sestavni del je bil tudi sis-
tem maščevanja, so imele funkcijo vzpostavljanja reda med različnimi skupi-
nami. Po uporu, in sicer nekako do sredine 16. stoletja, je prišlo do velike spre-
membe v miselnem svetu. Pod vplivom renesančnih dvorov se je začel proces
ponotranjenja jeze in prevzemanja vzorcev samoobvladovanja in lepega obna-
šanja. Ob upadu kolektivne časti je na pomenu pridobil dvoboj. Upravičena se
zdi domneva, da je obravnavano območje tovrsten proces zajel z določeno za-
mudo, čeprav se je začel odražati tudi pri ravnanju in delovanju določenih ple-
mičev. V beneški Furlaniji je leta 1568 prišlo do formalne pomiritve med sprti-
mi frakcijami zamberlanov in strumierov, a zamere in mržnje niso izginile
ter se konec 16. in na začetku 17. stoletja razplamtele v vrsto krvavih sporov.10
Pri omenjenih sporih so pomembno vlogo odigrali tudi plačanci, ki jih
viri pogosto imenujejo bravi, bravacci ipd. Nicholas S. Davidson je glede obo-
roženih plačancev, ki so bili prisotni v zahodni Furlaniji v šestdesetih in se-
demdesetih let 16. stoletja, ugotovil, da so bili rekrutirani iz vrst bivših najem-
niških vojakov in raznih kriminalcev, morilcev, cestnih roparjev itd., ki so
prihajali iz večjih ali manjših krajev Beneške republike ali izven.11 Podobno je
veljalo tudi za vzhodnejše kraje in za naslednje stoletje. Del najemniških voja-
kov, ki se je boril ob habsburško-beneški meji med letoma 1615 in 1617, je tudi
po spopadu ostal na območju v službi vplivnejših plemičev. V njihovo sprem-
stvo so neredko stopili tudi izgnanci z beneškega ozemlja, ki so se zatekli na
Goriško.
Posebno vlogo pri rekrutiranju omenjenih plačancev je namreč odigrala
značilna praksa beneških oblasti, in sicer obsodba storilcev kaznivih dejanj na
izgon. Najstrožja oblika je bila »bando capitale«, kar je pomenilo, da je lah-
ko kdorkoli brez kazni ubil izgnanca.12 K ukrepu izgona se je Beneška repub-
lika zatekala ob pomanjkanju represivnih sredstev, torej ob soočenju s prob-
lemom, ki je pestil tudi mnoge druge novoveške države. V stoletjih pred 19.
stoletjem so bile namreč le redke države sposobne učinkovito nadzirati lastne
meje; podobno kot je malokatera imela jasno začrtane meje.13 Za nadzor nad
kriminalnimi dejanji so bili v mestih beneške »Terraferme« zadolžene »fa-
miliae« beneških namestnikov, katerim naj se ne bi pridružili domačini, ter
10 Podrobneje Muir, Mad Blood, XXIII–282; Bianco, »Mihi vindictam,« 249–73; Zorzi, »'Ius erat in
armis',« 609–29.
11 Davidson, »An Armed Band,« 401–22.
12 Muir, Mad Blood, 74–76.
13 Hobsbawm, I banditi, 12.
112
bil uperjen tudi proti pripadnikom lastnega sloja in neredko prepleten s ple-
miškimi fajdami, ki niso predstavljale upora proti oblasti, temveč spopadanje
s sporom s ciljem njegove razrešitve. Fajde, katerih sestavni del je bil tudi sis-
tem maščevanja, so imele funkcijo vzpostavljanja reda med različnimi skupi-
nami. Po uporu, in sicer nekako do sredine 16. stoletja, je prišlo do velike spre-
membe v miselnem svetu. Pod vplivom renesančnih dvorov se je začel proces
ponotranjenja jeze in prevzemanja vzorcev samoobvladovanja in lepega obna-
šanja. Ob upadu kolektivne časti je na pomenu pridobil dvoboj. Upravičena se
zdi domneva, da je obravnavano območje tovrsten proces zajel z določeno za-
mudo, čeprav se je začel odražati tudi pri ravnanju in delovanju določenih ple-
mičev. V beneški Furlaniji je leta 1568 prišlo do formalne pomiritve med sprti-
mi frakcijami zamberlanov in strumierov, a zamere in mržnje niso izginile
ter se konec 16. in na začetku 17. stoletja razplamtele v vrsto krvavih sporov.10
Pri omenjenih sporih so pomembno vlogo odigrali tudi plačanci, ki jih
viri pogosto imenujejo bravi, bravacci ipd. Nicholas S. Davidson je glede obo-
roženih plačancev, ki so bili prisotni v zahodni Furlaniji v šestdesetih in se-
demdesetih let 16. stoletja, ugotovil, da so bili rekrutirani iz vrst bivših najem-
niških vojakov in raznih kriminalcev, morilcev, cestnih roparjev itd., ki so
prihajali iz večjih ali manjših krajev Beneške republike ali izven.11 Podobno je
veljalo tudi za vzhodnejše kraje in za naslednje stoletje. Del najemniških voja-
kov, ki se je boril ob habsburško-beneški meji med letoma 1615 in 1617, je tudi
po spopadu ostal na območju v službi vplivnejših plemičev. V njihovo sprem-
stvo so neredko stopili tudi izgnanci z beneškega ozemlja, ki so se zatekli na
Goriško.
Posebno vlogo pri rekrutiranju omenjenih plačancev je namreč odigrala
značilna praksa beneških oblasti, in sicer obsodba storilcev kaznivih dejanj na
izgon. Najstrožja oblika je bila »bando capitale«, kar je pomenilo, da je lah-
ko kdorkoli brez kazni ubil izgnanca.12 K ukrepu izgona se je Beneška repub-
lika zatekala ob pomanjkanju represivnih sredstev, torej ob soočenju s prob-
lemom, ki je pestil tudi mnoge druge novoveške države. V stoletjih pred 19.
stoletjem so bile namreč le redke države sposobne učinkovito nadzirati lastne
meje; podobno kot je malokatera imela jasno začrtane meje.13 Za nadzor nad
kriminalnimi dejanji so bili v mestih beneške »Terraferme« zadolžene »fa-
miliae« beneških namestnikov, katerim naj se ne bi pridružili domačini, ter
10 Podrobneje Muir, Mad Blood, XXIII–282; Bianco, »Mihi vindictam,« 249–73; Zorzi, »'Ius erat in
armis',« 609–29.
11 Davidson, »An Armed Band,« 401–22.
12 Muir, Mad Blood, 74–76.
13 Hobsbawm, I banditi, 12.
112
