Page 110 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 110
upor, nasilje in preživetje
Splošen razmah nasilja v obmejnem prostoru
Pri preučevanju omejene kompleksne problematike je potrebno upoštevati
specifične politične, gospodarske, družbene in geografske razmere habsbur-
ško-beneškega obmejnega območja, kjer se Habsburžani in Benečani niso po-
tegovali le za območje, temveč tudi za duše, kot se je izrazila Laura Casella
pri obravnavanju ekstremne mobilnosti plemstva obravnavanega območja.4
Obstoj meje je prispeval k splošnemu razmahu nasilja: v prvi vrsti preko dveh
vojn, v katerih sta se med letoma 1508 in 1516/1521 ter med 1615 in 1617 pomeri-
li Beneška republika in habsburška vladarska hiša. Vojno dogajanje je privedlo
v deželo veliko število najemniških vojakov, ki so se pogosto predali ropanju
in ustrahovanju lokalnega prebivalstva. Faustino Moisesso (1582–1625/1626),
ki je osebno sodeloval v drugi izmed omenjenih vojn, je v delu Historia della
vltima gverra nel Friuli (Venezia 1623) pogosto opisoval nasilna dejanja, ki sta
jih v škodo civilnega prebivalstva na plenilnih pohodih zakrivili obe vojsku-
joči se strani.5 Čeprav so novoveško vojskovanje označevale nove oblike boje-
vanja v primerjavi s srednjeveškim, ki so sicer nekoliko povečale zahteve po
bolj discipliniranem poteku bojevanja in nestrpnost do »zasebnih pobud«,
se je praksa iskanja vojnega plena in zahtevanja odkupnin za ugrabljene osebe
ohranila še globoko v novi vek in je šele v 17. stoletju izgubila na dobičkonos-
nosti. Vse do tedaj je plenjenje predstavljalo sprejemljivo vojaško prakso in ne-
redko tudi del vojaške strategije. Šele v 18. stoletju, ko je interes države prevla-
dal nad interesi poveljnikov, je postalo plenjenje nesprejemljivo.6
Meja je prispevala k razmahu nasilja tudi po omenjenih vojnah, saj je za-
radi nedorečenosti in nejasnosti generirala spore med vasmi, ki so pripadale
bodisi habsburški bodisi beneški strani.7 Bližina ozemlja druge države pa je
olajšala tudi nelegalne prakse kot tihotapstvo, razbojništvo itd., saj so se sto-
rilci lahko zlahka zatekli na drugo stran. Omenjena migracija je potekala v
obe smeri. Dobro oborožene in bolj ali manj številčno močne skupine, ki jih
4 Casella, »Potere nobiliare,« 430.
5 Npr. Moisesso, Historie, I, 25–33, 48, 145, 207–10, II, 22. Podobno tudi historiograf Giovanni Fran-
cesco Palladio, Historie, II, 248–52.
6 Dewald, La nobiltà europea, 139–140, 197–208.
7 Poleg historiografskih in arhivskih virov pričajo o številnih mejnih sporih tudi poročila beneških
namestnikov v Vidmu: na primer Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 126, 340, 358–59, 369–70. Spori
med habsburškimi in beneškimi podaniki so se odvijali tudi ob postavljanju mejnih kamnov sre-
di 18. stoletja in tudi po rešitvi obmejnih vprašanj. Benečani (Veneti) oz. beneški podaniki iz Rezi-
je naj bi julija 1757 vdrli na območje Bovca in poklali živino na paši, septembra istega leta pa naj bi
prebivalci določenih vasi z območja tolminskega glavarstva povzročili škodo beneškim sosedom.
Podobno se je dogajalo tudi na območju Gradeža, Červinjana (Cervignano del Friuli) in drugod
(Morelli, Istoria, III, 50).
110
Splošen razmah nasilja v obmejnem prostoru
Pri preučevanju omejene kompleksne problematike je potrebno upoštevati
specifične politične, gospodarske, družbene in geografske razmere habsbur-
ško-beneškega obmejnega območja, kjer se Habsburžani in Benečani niso po-
tegovali le za območje, temveč tudi za duše, kot se je izrazila Laura Casella
pri obravnavanju ekstremne mobilnosti plemstva obravnavanega območja.4
Obstoj meje je prispeval k splošnemu razmahu nasilja: v prvi vrsti preko dveh
vojn, v katerih sta se med letoma 1508 in 1516/1521 ter med 1615 in 1617 pomeri-
li Beneška republika in habsburška vladarska hiša. Vojno dogajanje je privedlo
v deželo veliko število najemniških vojakov, ki so se pogosto predali ropanju
in ustrahovanju lokalnega prebivalstva. Faustino Moisesso (1582–1625/1626),
ki je osebno sodeloval v drugi izmed omenjenih vojn, je v delu Historia della
vltima gverra nel Friuli (Venezia 1623) pogosto opisoval nasilna dejanja, ki sta
jih v škodo civilnega prebivalstva na plenilnih pohodih zakrivili obe vojsku-
joči se strani.5 Čeprav so novoveško vojskovanje označevale nove oblike boje-
vanja v primerjavi s srednjeveškim, ki so sicer nekoliko povečale zahteve po
bolj discipliniranem poteku bojevanja in nestrpnost do »zasebnih pobud«,
se je praksa iskanja vojnega plena in zahtevanja odkupnin za ugrabljene osebe
ohranila še globoko v novi vek in je šele v 17. stoletju izgubila na dobičkonos-
nosti. Vse do tedaj je plenjenje predstavljalo sprejemljivo vojaško prakso in ne-
redko tudi del vojaške strategije. Šele v 18. stoletju, ko je interes države prevla-
dal nad interesi poveljnikov, je postalo plenjenje nesprejemljivo.6
Meja je prispevala k razmahu nasilja tudi po omenjenih vojnah, saj je za-
radi nedorečenosti in nejasnosti generirala spore med vasmi, ki so pripadale
bodisi habsburški bodisi beneški strani.7 Bližina ozemlja druge države pa je
olajšala tudi nelegalne prakse kot tihotapstvo, razbojništvo itd., saj so se sto-
rilci lahko zlahka zatekli na drugo stran. Omenjena migracija je potekala v
obe smeri. Dobro oborožene in bolj ali manj številčno močne skupine, ki jih
4 Casella, »Potere nobiliare,« 430.
5 Npr. Moisesso, Historie, I, 25–33, 48, 145, 207–10, II, 22. Podobno tudi historiograf Giovanni Fran-
cesco Palladio, Historie, II, 248–52.
6 Dewald, La nobiltà europea, 139–140, 197–208.
7 Poleg historiografskih in arhivskih virov pričajo o številnih mejnih sporih tudi poročila beneških
namestnikov v Vidmu: na primer Tagliaferri, Relazioni, I, Udine, 126, 340, 358–59, 369–70. Spori
med habsburškimi in beneškimi podaniki so se odvijali tudi ob postavljanju mejnih kamnov sre-
di 18. stoletja in tudi po rešitvi obmejnih vprašanj. Benečani (Veneti) oz. beneški podaniki iz Rezi-
je naj bi julija 1757 vdrli na območje Bovca in poklali živino na paši, septembra istega leta pa naj bi
prebivalci določenih vasi z območja tolminskega glavarstva povzročili škodo beneškim sosedom.
Podobno se je dogajalo tudi na območju Gradeža, Červinjana (Cervignano del Friuli) in drugod
(Morelli, Istoria, III, 50).
110
