Page 111 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 111
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
je sestavljalo tudi nekaj deset ali celo sto mož in na čelu katerih so bili pogosto
pripadniki plemstva, so nekaznovano prehajale habsburško-beneško mejo, ki
je bila dokončno določena šele sredi 18. stoletja, ter ropale, izsiljevale in ustra-
hovale prebivalstvo. Fevdalne plemiške rodbine, ki so imele pogosto posestva
in povezave na obeh straneh meje, so namreč razpolagale s plačanimi oboro-
ženimi možmi, ki so jim koristili za razne nelegalne prakse, obrambo in nasil-
na dejanja v zvezi s plemiškimi fajdami.
Banditizem in nasilje na beneškem območju
Banditizem in nasilje sta se na splošno razmahnila po vsej beneški »Terrafer-
mi« od sedemdesetih let 16. stoletja dalje. Claudio Povolo domneva, da je
razbojništvo, povezano s plemiškimi izgnanci, doseglo višek v osemdesetih
letih 16. stoletja. 17. stoletje pa naj bi zaznamoval splošen razmah kriminal-
nih dejanj, v katera je bilo vključeno kmečko prebivalstvo. Vzrok za to naj bi
bila zlasti večja obubožanost kmetov in obrtnikov, ki so združeni v oboro-
žene skupine napadali in ropali popotnike. Omenjeni pohodi naj bi se od-
vijali v okviru tihega pristanka ali vsaj nenasprotovanja najbolj razboritega
plemstva, nenaklonjenega beneški oblasti. Pohodi so bili povezani s plemiški-
mi fajdami, v katere so bile vpletene številne plemiške rodbine beneške »Ter-
raferme«.8 Splošnemu upadu plemiškega banditizma v naslednjem stoletju je
– za razliko od prejšnjih stoletij, ko je nasilje predstavljalo običajen način reše-
vanja težav – botroval spremenjen način življenja in vedenja plemstva.
Tudi ob habsburško-beneški meji je bil banditizem pogosto tesno preple-
ten s plemiškimi fajdami in splošnim razmahom nasilja. Upor, ki je pretresel
Furlanijo leta 1511, je imel tudi značilnosti plemiške fajde in je pustil daljnose-
žne posledice v furlanski družbi. V naslednjih desetletjih so se vrstili napadi,
umori in zasede. Po uporu se je sistem maščevanja, ki je bil pred tem deloma
vpet v nasprotja med strumieri in zamberlani, razplamtel v nekontrolirano
nasilje, usmerjeno v maščevanje za doživete krivice.9 V obravnavanem kon-
tekstu so bili fajde, upori in maščevanje nerazdružljivo prepleteni. Edward
Muir je izpostavil, da današnje razlikovanje med maščevanjem kot omejenim
konfliktom posameznikov in fajdo, razumljeno kot brezmejen spor med raz-
ličnimi skupinami, zakriva tedanji pomen maščevanja, ki je vključeval posa-
meznike in skupine ter povzročal izbruhe nasilja in tudi večstoletni antago-
nizem. Maščevanje je bilo sestavni del fajd in je predstavljalo legitimen način
reševanja sporov, ki so ga urejali tudi mestni statuti. Plemiški banditizem je
8 Povolo, L'Intrigo dell'Onore, 103–90; Povolo, »Nella spirale,« 21–51.
9 Casella, I Savorgnan, 110–13. O tem uporu in njegovem pomenu podrobno Bianco, 1511, v sl. prevo-
du Bianco, Krvavi pust 1511; Muir, Mad Blood.
111
je sestavljalo tudi nekaj deset ali celo sto mož in na čelu katerih so bili pogosto
pripadniki plemstva, so nekaznovano prehajale habsburško-beneško mejo, ki
je bila dokončno določena šele sredi 18. stoletja, ter ropale, izsiljevale in ustra-
hovale prebivalstvo. Fevdalne plemiške rodbine, ki so imele pogosto posestva
in povezave na obeh straneh meje, so namreč razpolagale s plačanimi oboro-
ženimi možmi, ki so jim koristili za razne nelegalne prakse, obrambo in nasil-
na dejanja v zvezi s plemiškimi fajdami.
Banditizem in nasilje na beneškem območju
Banditizem in nasilje sta se na splošno razmahnila po vsej beneški »Terrafer-
mi« od sedemdesetih let 16. stoletja dalje. Claudio Povolo domneva, da je
razbojništvo, povezano s plemiškimi izgnanci, doseglo višek v osemdesetih
letih 16. stoletja. 17. stoletje pa naj bi zaznamoval splošen razmah kriminal-
nih dejanj, v katera je bilo vključeno kmečko prebivalstvo. Vzrok za to naj bi
bila zlasti večja obubožanost kmetov in obrtnikov, ki so združeni v oboro-
žene skupine napadali in ropali popotnike. Omenjeni pohodi naj bi se od-
vijali v okviru tihega pristanka ali vsaj nenasprotovanja najbolj razboritega
plemstva, nenaklonjenega beneški oblasti. Pohodi so bili povezani s plemiški-
mi fajdami, v katere so bile vpletene številne plemiške rodbine beneške »Ter-
raferme«.8 Splošnemu upadu plemiškega banditizma v naslednjem stoletju je
– za razliko od prejšnjih stoletij, ko je nasilje predstavljalo običajen način reše-
vanja težav – botroval spremenjen način življenja in vedenja plemstva.
Tudi ob habsburško-beneški meji je bil banditizem pogosto tesno preple-
ten s plemiškimi fajdami in splošnim razmahom nasilja. Upor, ki je pretresel
Furlanijo leta 1511, je imel tudi značilnosti plemiške fajde in je pustil daljnose-
žne posledice v furlanski družbi. V naslednjih desetletjih so se vrstili napadi,
umori in zasede. Po uporu se je sistem maščevanja, ki je bil pred tem deloma
vpet v nasprotja med strumieri in zamberlani, razplamtel v nekontrolirano
nasilje, usmerjeno v maščevanje za doživete krivice.9 V obravnavanem kon-
tekstu so bili fajde, upori in maščevanje nerazdružljivo prepleteni. Edward
Muir je izpostavil, da današnje razlikovanje med maščevanjem kot omejenim
konfliktom posameznikov in fajdo, razumljeno kot brezmejen spor med raz-
ličnimi skupinami, zakriva tedanji pomen maščevanja, ki je vključeval posa-
meznike in skupine ter povzročal izbruhe nasilja in tudi večstoletni antago-
nizem. Maščevanje je bilo sestavni del fajd in je predstavljalo legitimen način
reševanja sporov, ki so ga urejali tudi mestni statuti. Plemiški banditizem je
8 Povolo, L'Intrigo dell'Onore, 103–90; Povolo, »Nella spirale,« 21–51.
9 Casella, I Savorgnan, 110–13. O tem uporu in njegovem pomenu podrobno Bianco, 1511, v sl. prevo-
du Bianco, Krvavi pust 1511; Muir, Mad Blood.
111
