Page 115 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 115
o banditizmu in nasilju ob habsburško-beneški meji ...
poročila, ki ga je po zaključku svojega mandata poslal v Benetke, z izrazitim
sočutjem do širših slojev prebivalstva nagovarjal najvišje beneške oblasti k po-
sredovanju pri zajezitvi nasilja: neskončni nemiri, nasilje, ropi, krivice, storje-
ne s strani bolj ali manj mogočnih gospodov, in »tiransko suženjstvo« ubo-
gega in izkoriščenega kmečkega prebivalstva naj bi pozivalo božje in beneške
pomoči. Longo je izpostavil, da ne gre le za nesoglasja, temveč za prave vojne,
v katere ni vključeno le mesto Čedad, razdeljeno na dve frakciji, od katerih
eno vodi rodbina Galla, drugo pa Manzano, temveč celotna Furlanija.22 Raz-
mere se niso uredile. Beneški upravitelj v Čedadu Girolamo Soranzo je mar-
ca 1615 prav tako obsežen del poročila beneškemu senatu posvetil globokemu
sovraštvu med omenjenima čedajskima rodbinama. Nekaj dni prej je namreč
omenjeni spor degeneriral v umor in trpinčenje služabnika Paula Emilia Gal-
la ter umor služabnika Marc'Antonia di Manzana. Soranzo je bil še posebej
začuden nad načinom, kako so se pripadniki rodbin obnašali med zasliše-
vanjem v zvezi z umori. V njegovi prisotnosti so namreč pripadniki sprtih
strani poskušali prikriti sovražnosti in ga celo preslepiti s prijaznim obnašan-
jem do nasprotnikov. Soranzo je ves presenečen ugotovil, da je tovrstno ob-
našanje trajalo samo v času njegove prisotnosti in da pod vsem tli neizmerno
sovraštvo. Njegove besede ne odražajo le sporov, temveč tudi močno zasidra-
no omalovaževanje beneške oblasti in njenih prizadevanj po vzdrževanju reda
in miru. Celo s pomočjo sovražnikov so si prizadevali vzdrževati takšne raz-
mere, ki bi jim dovoljevale, da svobodno obračunavajo med seboj. Soranzo
ni bil zaskrbljen zgolj zaradi omenjenega dogodka, čeprav se je streljanje z ar-
kebuzo pripetilo v samem mestu in še to podnevi, temveč zaradi nevarnosti,
ki so jo tovrstna sovraštva predstavljala za Čedad nasploh.23 Omenjeni krva-
vi obračuni v mestu in njeni okolici najbrž niso bili redki. Ne nazadnje je če-
dajski notar in zgodovinar Marc'Antonio Nicoletti leta 1596 preminil prav za-
radi oboroženega spopada, ki je izbruhnil pred čedajskimi mestnimi vrati na
dan pusta. Umrle so štiri osebe, devet jih je bilo ranjenih. Po poročilu očivid-
ca, čedajskega kanonika Giacoma Strazzolinija (1571–1621), naj bi bil Nicolet-
ti ranjen zgolj naključno, ko je prečkal čedajski most, da bi vstopil v mesto.24
Pomanjkanje represivnih sredstev in zatekanje k ukrepu izgona sta spod-
bujala razmah banditizma in nasilja vzdolž habsburško-beneške meje.25 Kot je
izpostavil Claudio Povolo, je bil izgon znak pomanjkanja državne trdnosti in
22 Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 72–73.
23 Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 95.
24 Grion, Appendice, CXLII–CXLIII.
25 Podobno na primer domnevata tudi Marco Cattini in Marzio Romani za razmah razbojništva v
goratem svetu, podvrženem rodbini d'Este v 17. stoletju, Cattini and Romani, »Tra faida,« 53–65).
115
poročila, ki ga je po zaključku svojega mandata poslal v Benetke, z izrazitim
sočutjem do širših slojev prebivalstva nagovarjal najvišje beneške oblasti k po-
sredovanju pri zajezitvi nasilja: neskončni nemiri, nasilje, ropi, krivice, storje-
ne s strani bolj ali manj mogočnih gospodov, in »tiransko suženjstvo« ubo-
gega in izkoriščenega kmečkega prebivalstva naj bi pozivalo božje in beneške
pomoči. Longo je izpostavil, da ne gre le za nesoglasja, temveč za prave vojne,
v katere ni vključeno le mesto Čedad, razdeljeno na dve frakciji, od katerih
eno vodi rodbina Galla, drugo pa Manzano, temveč celotna Furlanija.22 Raz-
mere se niso uredile. Beneški upravitelj v Čedadu Girolamo Soranzo je mar-
ca 1615 prav tako obsežen del poročila beneškemu senatu posvetil globokemu
sovraštvu med omenjenima čedajskima rodbinama. Nekaj dni prej je namreč
omenjeni spor degeneriral v umor in trpinčenje služabnika Paula Emilia Gal-
la ter umor služabnika Marc'Antonia di Manzana. Soranzo je bil še posebej
začuden nad načinom, kako so se pripadniki rodbin obnašali med zasliše-
vanjem v zvezi z umori. V njegovi prisotnosti so namreč pripadniki sprtih
strani poskušali prikriti sovražnosti in ga celo preslepiti s prijaznim obnašan-
jem do nasprotnikov. Soranzo je ves presenečen ugotovil, da je tovrstno ob-
našanje trajalo samo v času njegove prisotnosti in da pod vsem tli neizmerno
sovraštvo. Njegove besede ne odražajo le sporov, temveč tudi močno zasidra-
no omalovaževanje beneške oblasti in njenih prizadevanj po vzdrževanju reda
in miru. Celo s pomočjo sovražnikov so si prizadevali vzdrževati takšne raz-
mere, ki bi jim dovoljevale, da svobodno obračunavajo med seboj. Soranzo
ni bil zaskrbljen zgolj zaradi omenjenega dogodka, čeprav se je streljanje z ar-
kebuzo pripetilo v samem mestu in še to podnevi, temveč zaradi nevarnosti,
ki so jo tovrstna sovraštva predstavljala za Čedad nasploh.23 Omenjeni krva-
vi obračuni v mestu in njeni okolici najbrž niso bili redki. Ne nazadnje je če-
dajski notar in zgodovinar Marc'Antonio Nicoletti leta 1596 preminil prav za-
radi oboroženega spopada, ki je izbruhnil pred čedajskimi mestnimi vrati na
dan pusta. Umrle so štiri osebe, devet jih je bilo ranjenih. Po poročilu očivid-
ca, čedajskega kanonika Giacoma Strazzolinija (1571–1621), naj bi bil Nicolet-
ti ranjen zgolj naključno, ko je prečkal čedajski most, da bi vstopil v mesto.24
Pomanjkanje represivnih sredstev in zatekanje k ukrepu izgona sta spod-
bujala razmah banditizma in nasilja vzdolž habsburško-beneške meje.25 Kot je
izpostavil Claudio Povolo, je bil izgon znak pomanjkanja državne trdnosti in
22 Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 72–73.
23 Tagliaferri, Relazioni, V, Cividale, 95.
24 Grion, Appendice, CXLII–CXLIII.
25 Podobno na primer domnevata tudi Marco Cattini in Marzio Romani za razmah razbojništva v
goratem svetu, podvrženem rodbini d'Este v 17. stoletju, Cattini and Romani, »Tra faida,« 53–65).
115
