Page 212 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 212
upor, nasilje in preživetje
storitev so bile različne. Ene kompanije so imele krajevno določen delokrog,
na primer mestno četrt, območje pristanišča ali pot pretovora. Druge so bile
specializirane v vrsti tovora kot na primer v prenašanju vode, olja, premoga,
mesnih izdelkov, oseb in njihove prtljage, tretje so bile vezane tako na krajev-
ni delokrog kot na vrsto tovora. Delokrog, specializacije in vsa pravila so bili
postavljeni s strani krajevnih oblasti glede na potrebe posameznih nosaških
storitev in razpoložljivost delovne sile. Nosaške pravice so bile navadno pri-
vativne in pogostokrat monopolne narave. Temu so včasih botrovali varno-
stni razlogi ali razlogi zaupanja. Tak primer so bili pristaniški carinski nosači,
ki so morali jamčiti, da se pri prehajanju blaga čez carinsko mejo niso doga-
jale nepravilnosti. Zato so ponekod na carinah dodeljevali monopolni polo-
žaj kompanijam tujcev, katerih člani niso smeli imeti sorodnih ali drugih in-
teresnih vezi v mestu.2
Privativni privilegiji in monopolni položaj so bili včasih odvisni od vrste
tovora oziroma storitev. Krajevne uprave so jih dodeljevale na osnovi trajnega
zakupa (»apalta«) proti letnemu plačilu, kompanije pa so si jih lahko prido-
bile tudi s prevzemom od drugih kompanij. Izvirali so lahko še iz drugih pri-
vilegijev, na primer koncesij, ki so jih mestne uprave dodelile določenim no-
saškim kompanijam kot priznanje za posebne javnokoristne zasluge. Taka so
bila v nekaterih severnoitalijanskih mestih priznanja za odnašanjem bolni-
kov in mrtvih v času kuge.3 Rigiden in natančno reguliran ustroj nosaškega
dela so uprave po eni strani zahtevale za zadoščanje potrebam in zagotavljanje
ustrezne kvalitete nosaških storitev, po drugi strani pa zato, da so preprečeva-
le prekomerno množenje delavcev in njihovo padanje pod mejo subsistence.
Omogočal je tudi trajnost kompanij, ki so se generacijsko obnavljale. Nekate-
re so pri tem ohranjale izrazite etnične poteze in druge oblike istovetnosti. To
je veljalo predvsem za tiste, ki so jih napajali priseljenci in ki so zaradi privativ-
nega položaja delovale kot migracijski delovni sistemi. Primer take kompani-
je je Caravana del portofranco v Genovi, ki so jo sestavljali izključno nosači iz
okolice Bergama (zato tudi Caravana bergamasca) in je imela izključno pravi-
co prenašanja določenega blaga v genovskem pristanišču. Pridobila jo je že v
14. stoletju in jo ohranila neprekinjeno celih 500 let do liberalizacije prevozov
v prvi polovici 19. stoletja.4 Primera etnično opredeljenih monopolnih kom-
panij so bili tudi nosači za olje (Camalli da olio) v Genovi in carinski nosači
(Facchini di dogana) v Firencah in Livornu, ki so izvirali iz švicarskega kanto-
2 Orelli Vassere, »Emigrazione e mestiere,« 227–28.
3 Piccinno, »Le Compagnie di facchini,« 4–5.
4 Piccinno, »Le Compagnie di facchini,« 4; Piergiovanni Massa, La compagnia dei Caravana.
212
storitev so bile različne. Ene kompanije so imele krajevno določen delokrog,
na primer mestno četrt, območje pristanišča ali pot pretovora. Druge so bile
specializirane v vrsti tovora kot na primer v prenašanju vode, olja, premoga,
mesnih izdelkov, oseb in njihove prtljage, tretje so bile vezane tako na krajev-
ni delokrog kot na vrsto tovora. Delokrog, specializacije in vsa pravila so bili
postavljeni s strani krajevnih oblasti glede na potrebe posameznih nosaških
storitev in razpoložljivost delovne sile. Nosaške pravice so bile navadno pri-
vativne in pogostokrat monopolne narave. Temu so včasih botrovali varno-
stni razlogi ali razlogi zaupanja. Tak primer so bili pristaniški carinski nosači,
ki so morali jamčiti, da se pri prehajanju blaga čez carinsko mejo niso doga-
jale nepravilnosti. Zato so ponekod na carinah dodeljevali monopolni polo-
žaj kompanijam tujcev, katerih člani niso smeli imeti sorodnih ali drugih in-
teresnih vezi v mestu.2
Privativni privilegiji in monopolni položaj so bili včasih odvisni od vrste
tovora oziroma storitev. Krajevne uprave so jih dodeljevale na osnovi trajnega
zakupa (»apalta«) proti letnemu plačilu, kompanije pa so si jih lahko prido-
bile tudi s prevzemom od drugih kompanij. Izvirali so lahko še iz drugih pri-
vilegijev, na primer koncesij, ki so jih mestne uprave dodelile določenim no-
saškim kompanijam kot priznanje za posebne javnokoristne zasluge. Taka so
bila v nekaterih severnoitalijanskih mestih priznanja za odnašanjem bolni-
kov in mrtvih v času kuge.3 Rigiden in natančno reguliran ustroj nosaškega
dela so uprave po eni strani zahtevale za zadoščanje potrebam in zagotavljanje
ustrezne kvalitete nosaških storitev, po drugi strani pa zato, da so preprečeva-
le prekomerno množenje delavcev in njihovo padanje pod mejo subsistence.
Omogočal je tudi trajnost kompanij, ki so se generacijsko obnavljale. Nekate-
re so pri tem ohranjale izrazite etnične poteze in druge oblike istovetnosti. To
je veljalo predvsem za tiste, ki so jih napajali priseljenci in ki so zaradi privativ-
nega položaja delovale kot migracijski delovni sistemi. Primer take kompani-
je je Caravana del portofranco v Genovi, ki so jo sestavljali izključno nosači iz
okolice Bergama (zato tudi Caravana bergamasca) in je imela izključno pravi-
co prenašanja določenega blaga v genovskem pristanišču. Pridobila jo je že v
14. stoletju in jo ohranila neprekinjeno celih 500 let do liberalizacije prevozov
v prvi polovici 19. stoletja.4 Primera etnično opredeljenih monopolnih kom-
panij so bili tudi nosači za olje (Camalli da olio) v Genovi in carinski nosači
(Facchini di dogana) v Firencah in Livornu, ki so izvirali iz švicarskega kanto-
2 Orelli Vassere, »Emigrazione e mestiere,« 227–28.
3 Piccinno, »Le Compagnie di facchini,« 4–5.
4 Piccinno, »Le Compagnie di facchini,« 4; Piergiovanni Massa, La compagnia dei Caravana.
212
