Page 215 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 215
tržaški »fakini« ...
Tržaško nosaštvo je vsekakor imelo svojevrstne poteze, zaradi katerih je
v marsičem odstopalo od drugod ustaljenih organizacijskih oblik in pravne-
ga položaja delavcev. Temu je botrovalo dvoje razlogov: nenadni pojav in hitro
naraščanje možnosti zaposlovanja v tej panogi, ki je naletela na množičen od-
ziv v bližnjem podeželju, ter prostopristaniški pravni red oziroma gospodar-
ska politika. Že pred pridobitvijo statusa prostega pristanišča v Trstu ne za-
sledimo cehovskih ustanov in korporativnega sistema. S prostopristaniškim
redom pa so bile vse oblike korporativnega združevanja prepovedane, ker se
je morala ekonomija načeloma odvijati svobodno na podlagi ponudbe in pov-
praševanja. V mestu se je smel udejstvovati v svojem poklicu ali dejavnosti
vsak domačin ali prišlek, le da je izkazoval ustrezne strokovne sposobnosti,
zmožnost samopreživljanja in poštenost ter obnašanje v skladu s predpisani-
mi družbenimi normami. Podobno je veljalo tudi za nosače in drugo nekvali-
ficirano delovno silo. Čeprav na nekaterih področjih ni manjkalo privativnih
in v posameznih primerih monopolnih privilegijev, so se prostoluške oblasti
posluževale le-teh in omejevale participacijo v mestni ekonomiji samo za za-
doščanje vsemu, kar je lahko spodbujalo uspešen razvoj in preprečevalo naj-
bolj moteče družbene pojave.
Zaradi odprtosti delovnega trga in odsotnosti formalno organiziranih
kompanij na osnovi privativnih pravic in stanovskih redov med tržaškimi no-
sači ne najdemo skupin, ki bi bile tako jasno opredeljene po etničnem ali kra-
jevnem izvoru, kot se je dogajalo v prej omenjenih primerih. Tržaški fakini so
bili večinoma priseljenci. Med popisanimi leta 1775 jih je bilo v Trstu rojenih
komaj dobrih 10 odstotkov. Prihajali so večinoma iz slovenskega mestnega za-
ledja, predvsem z območja Postojne, iz okolice Ljubljane, s Krasa in iz Vipa-
vske doline, ter iz Furlanije. Vendar med njimi ne zasledimo primerov strate-
ških navez, ki bi prek verižne ali krožne migracije povezovale mestni trg dela
in izvorni kraj delavcev v komplementaren gospodarski sistem. Na take obli-
ke gospodarskega obnašanja spominjajo bolj nosači, ki so prihajali v določe-
nih mesecih iz Furlanije in iz Istre in se nato z zaslužkom vračali v domače
kraje. Na ta način so dopolnjevali gospodarske vire od kmetijstva in prispeva-
li k družinskim dohodkom. Njihov status in delovna logika pa nista primer-
ljiva s formalno organiziranimi kompanijami, saj so se na trg dela vključeva-
li kot posamezniki in v prosti konkurenci z vsemi ostalimi. Teh delavcev ne
najdemo zabeleženih v konskripcijah prebivalstva, ker niso ustaljeno prebiva-
li v mestu. Mnogi so se vračali redno leto za letom, med uporabniki njihovih
uslug so bili poznani in pričakovani. Drugi so se pojavljali priložnostno, ne-
215
Tržaško nosaštvo je vsekakor imelo svojevrstne poteze, zaradi katerih je
v marsičem odstopalo od drugod ustaljenih organizacijskih oblik in pravne-
ga položaja delavcev. Temu je botrovalo dvoje razlogov: nenadni pojav in hitro
naraščanje možnosti zaposlovanja v tej panogi, ki je naletela na množičen od-
ziv v bližnjem podeželju, ter prostopristaniški pravni red oziroma gospodar-
ska politika. Že pred pridobitvijo statusa prostega pristanišča v Trstu ne za-
sledimo cehovskih ustanov in korporativnega sistema. S prostopristaniškim
redom pa so bile vse oblike korporativnega združevanja prepovedane, ker se
je morala ekonomija načeloma odvijati svobodno na podlagi ponudbe in pov-
praševanja. V mestu se je smel udejstvovati v svojem poklicu ali dejavnosti
vsak domačin ali prišlek, le da je izkazoval ustrezne strokovne sposobnosti,
zmožnost samopreživljanja in poštenost ter obnašanje v skladu s predpisani-
mi družbenimi normami. Podobno je veljalo tudi za nosače in drugo nekvali-
ficirano delovno silo. Čeprav na nekaterih področjih ni manjkalo privativnih
in v posameznih primerih monopolnih privilegijev, so se prostoluške oblasti
posluževale le-teh in omejevale participacijo v mestni ekonomiji samo za za-
doščanje vsemu, kar je lahko spodbujalo uspešen razvoj in preprečevalo naj-
bolj moteče družbene pojave.
Zaradi odprtosti delovnega trga in odsotnosti formalno organiziranih
kompanij na osnovi privativnih pravic in stanovskih redov med tržaškimi no-
sači ne najdemo skupin, ki bi bile tako jasno opredeljene po etničnem ali kra-
jevnem izvoru, kot se je dogajalo v prej omenjenih primerih. Tržaški fakini so
bili večinoma priseljenci. Med popisanimi leta 1775 jih je bilo v Trstu rojenih
komaj dobrih 10 odstotkov. Prihajali so večinoma iz slovenskega mestnega za-
ledja, predvsem z območja Postojne, iz okolice Ljubljane, s Krasa in iz Vipa-
vske doline, ter iz Furlanije. Vendar med njimi ne zasledimo primerov strate-
ških navez, ki bi prek verižne ali krožne migracije povezovale mestni trg dela
in izvorni kraj delavcev v komplementaren gospodarski sistem. Na take obli-
ke gospodarskega obnašanja spominjajo bolj nosači, ki so prihajali v določe-
nih mesecih iz Furlanije in iz Istre in se nato z zaslužkom vračali v domače
kraje. Na ta način so dopolnjevali gospodarske vire od kmetijstva in prispeva-
li k družinskim dohodkom. Njihov status in delovna logika pa nista primer-
ljiva s formalno organiziranimi kompanijami, saj so se na trg dela vključeva-
li kot posamezniki in v prosti konkurenci z vsemi ostalimi. Teh delavcev ne
najdemo zabeleženih v konskripcijah prebivalstva, ker niso ustaljeno prebiva-
li v mestu. Mnogi so se vračali redno leto za letom, med uporabniki njihovih
uslug so bili poznani in pričakovani. Drugi so se pojavljali priložnostno, ne-
215
