Page 217 - Bianco, Furio, in Aleksander Panjek, ur. 2015. Upor, nasilje in preživetje: Slovenski in evropski primeri iz srednjega in novega veka. Založba Univerze na Primorskem, Koper.
P. 217
tržaški »fakini« ...
nih nosačev, trajno zaposlenih pri veletrgovskih in špediterskih tvrdkah, po
trgovinah in pri raznih zasebnikih. Carinski in mitninski nosači ( facchi-
ni di dogana in facchini della muda) – leta 1775 jih je bilo 26 – so služili pri
prostoluški carini. Zanje so veljala posebna pravila, ki jih je določal pravilnik
iz leta 1754, in so zato edini sestavljali formalno zaokroženo skupino. Zadol-
ženi so bili za prinašanje tovorov na carinsko tehtnico in njihovo dostavo iz-
ven pristanišča. Plačilo so dobivali od voznikov ali lastnikov tovorov po do-
ločenih tarifah, ko ni bilo dovolj dela na carini, pa so se lahko vključevali v
prosti trg.22 V lazaretu so delali sanitetni nosači, zadolženi za blago v karante-
ni ( facchini di sanità), na pošti pa poštni nosači ( facchini di posta). Nekaj no-
sačev je bilo specializiranih v prenašanju olja ( facchini di olio), soli ( facchini di
sale, pri javnem skladišču in upravi za sol), vina (porta vino) in moke ter žita
( facchini di farina in di grani) – leta 1775 je bilo teh vsega 37.
Najštevilnejši so bili prosti ali tržni nosači, ki jih je bilo 255 ali 60 od-
stotkov. Med njimi je bilo kar 40 odstotkov žensk. V virih se pojavljajo z izra-
zi facchino, facchino di piazza (tržni nosač), facchino di giornata (nosač dninar)
in porta sacco (prenašalec vreč). Slednje ime se nanaša na vrečo, ki so jo upo-
rabljali za prenašanje raznega razsutega blaga in ki so jo navadno nosili s seboj
kot delovno orodje skupno z neke vrste predpasnikom ali oprtnikom (traver-
sa). Porta sacco so bile v glavnem ženske (tri četrt vseh prenašalcev vreč in 87
odstotkov vseh nosačic), ki so imele prednost pred moškimi pri pretovarjanju
žita.23 Določeno blago se je pretovarjalo v košarah in delavce ali delavke, ki so
se ukvarjali s tovrstno dejavnostjo, so imenovali »nosilce in nosilke košar«
(porta cesto). Čeprav zbrani podatki ne nudijo elementov za natančnejše opre-
deljevanje položaja teh delavcev, je jasno zaznavna razlika med stalno zaposle-
nimi pri firmah in zasebnikih oziroma tistimi, ki so služili javnim ustanovam,
in tistimi, katerih zaslužek je bil odvisen od dnevne borze dela. Ta kategori-
ja nosačev je bila številčno najbolj spremenljiva in socialno krhka. V mesecih
najbolj živahnega pristaniškega prometa se je množila s prihodom začasnih
nosačev. V času, ko je dela primanjkovalo, pa so se možnosti preživljanja nje-
nih članov manjšale in v mnogih primerih padale pod mejo subsistence. Kot
je opozarjala policijska uprava, je v zimskih mesecih zamujanje ladij, ki zara-
di slabega vremena niso mogle pristati ob pomolih, lahko pomenilo stradanje
mnogih nosaških družin.24
V primerjavi s tržnimi nosači so se zasebni zdeli nekakšna poklicna eli-
ta. Njihov trdnejši gospodarski in družbeni položaj je izviral tudi iz ugleda
22 AST, C.R.S. Intendenza Commerciale, b. 457, dok. 15–16, 31. 1. 1754.
23 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 19. 12. 1774.
24 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 1.12.1774.
217
nih nosačev, trajno zaposlenih pri veletrgovskih in špediterskih tvrdkah, po
trgovinah in pri raznih zasebnikih. Carinski in mitninski nosači ( facchi-
ni di dogana in facchini della muda) – leta 1775 jih je bilo 26 – so služili pri
prostoluški carini. Zanje so veljala posebna pravila, ki jih je določal pravilnik
iz leta 1754, in so zato edini sestavljali formalno zaokroženo skupino. Zadol-
ženi so bili za prinašanje tovorov na carinsko tehtnico in njihovo dostavo iz-
ven pristanišča. Plačilo so dobivali od voznikov ali lastnikov tovorov po do-
ločenih tarifah, ko ni bilo dovolj dela na carini, pa so se lahko vključevali v
prosti trg.22 V lazaretu so delali sanitetni nosači, zadolženi za blago v karante-
ni ( facchini di sanità), na pošti pa poštni nosači ( facchini di posta). Nekaj no-
sačev je bilo specializiranih v prenašanju olja ( facchini di olio), soli ( facchini di
sale, pri javnem skladišču in upravi za sol), vina (porta vino) in moke ter žita
( facchini di farina in di grani) – leta 1775 je bilo teh vsega 37.
Najštevilnejši so bili prosti ali tržni nosači, ki jih je bilo 255 ali 60 od-
stotkov. Med njimi je bilo kar 40 odstotkov žensk. V virih se pojavljajo z izra-
zi facchino, facchino di piazza (tržni nosač), facchino di giornata (nosač dninar)
in porta sacco (prenašalec vreč). Slednje ime se nanaša na vrečo, ki so jo upo-
rabljali za prenašanje raznega razsutega blaga in ki so jo navadno nosili s seboj
kot delovno orodje skupno z neke vrste predpasnikom ali oprtnikom (traver-
sa). Porta sacco so bile v glavnem ženske (tri četrt vseh prenašalcev vreč in 87
odstotkov vseh nosačic), ki so imele prednost pred moškimi pri pretovarjanju
žita.23 Določeno blago se je pretovarjalo v košarah in delavce ali delavke, ki so
se ukvarjali s tovrstno dejavnostjo, so imenovali »nosilce in nosilke košar«
(porta cesto). Čeprav zbrani podatki ne nudijo elementov za natančnejše opre-
deljevanje položaja teh delavcev, je jasno zaznavna razlika med stalno zaposle-
nimi pri firmah in zasebnikih oziroma tistimi, ki so služili javnim ustanovam,
in tistimi, katerih zaslužek je bil odvisen od dnevne borze dela. Ta kategori-
ja nosačev je bila številčno najbolj spremenljiva in socialno krhka. V mesecih
najbolj živahnega pristaniškega prometa se je množila s prihodom začasnih
nosačev. V času, ko je dela primanjkovalo, pa so se možnosti preživljanja nje-
nih članov manjšale in v mnogih primerih padale pod mejo subsistence. Kot
je opozarjala policijska uprava, je v zimskih mesecih zamujanje ladij, ki zara-
di slabega vremena niso mogle pristati ob pomolih, lahko pomenilo stradanje
mnogih nosaških družin.24
V primerjavi s tržnimi nosači so se zasebni zdeli nekakšna poklicna eli-
ta. Njihov trdnejši gospodarski in družbeni položaj je izviral tudi iz ugleda
22 AST, C.R.S. Intendenza Commerciale, b. 457, dok. 15–16, 31. 1. 1754.
23 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 19. 12. 1774.
24 BCT, AD, Atti di Polizia (8 gennaio 1774–4 febbraio 1775), »Giornali di Polizia«, 1.12.1774.
217
